Nikdar nisem bil pisec, ki sadi rožice. In nikdar se nisem bal soočiti z dejstvom, da kaj zapišem narobe ipd. In nikdar nisem bil bolj vesel kot takrat, ko se je moja vloga kot novinarja s tem končala. Če pogledam na svojo "zgodovino povezav", sem korektno komuniciral z vsemi župani od osamosvojitve, sedanjega poznam najbolje in ga zelo cenim kot prijatelja športa ipd. In nikdar nisem omahoval, če je bilo po moji oceni kaj kritičnega potrebno zapisati. Mimogrede: poznal sem dobro vsaj dva predsednika vlade, kopico ministrov vseh barv, evropskega komisarja, bil pri (nekdanjem) predsedniku države na domu ipd.

To mi ni nikdar pomenilo nič več kot - dejansko je. Zato me (ne)dokončni razplet zgodbe iz vrtcev zelo veseli. Ker nikdar nisem dvomil v moč, ki jo ima medij. Moj medij, naš medij, vaš medij. Nič narobe, če ni - njihov. Zgodbe iz vrtcev so bile sočne in možne zato, ker so imele rep in glavo in podlago. In zato prav tako ni čudno, da je bivšča ravnateljica o marsikateri odklonila odgovor, pojasnilo.

Kadar gre za občutljive zgodbe, novinar ne more biti - oprostite - rit! Mora ravnati odgovorno. Pri Trmi je še en velik problem: moramo imeti odnos do tega okolja. Do teh ljudi. Do tukajšnjih problemov. To pa se ne da storiti v rokavicah.

Vrtci so še en primer, da morda lahko nek medij pomaga opozoriti na probleme. Iluzij, da jih rešujemo, nimamo. Smo pa zato veseli, če se stvari ne pometejo v politično zakulisje ali pod preprogo pozabe. Gre za eno najbolj občutljivih področij delovanja občine in zato sem prepričan kot Kranjčan, da ne smemo glave obrniti proč. Nisem nikdar bil in ne bom za to, da se ljudi pač samo menja, ker niso všeč temu ali onemu (tudi novinarju ali mediju). Ne, zamenjati je treba tisto kar takim ljudem omogoča delovanje. Jasno je, da lahko neka ravnateljica komu zagrozi z izgubo službe ali zaposli primerne in vdane. Pa saj je na občini enako, kajne? Pometam pred lastnim pragom: pogodbeno sem z veseljem sodeloval z občino, ker so tam tako ocenili. Sam se nisem ponujal nikomur in se tudi ne bom. Ko pa sem naredil za kar sem bil plačan (taka je moja ocena), sem šel svojo pot.

Metle nimam v rokah. Če jo že primem, grem pred svoja vrata zanesljivo najprej. Zavedam pa se, da bi jo potrebovali v tem našem mestu marsikje.....In zato je Trma trmasta. Jaz pa tudi.

Miran Šubic