In se je zgodilo. Kar se pač je. Nikdar ni vse za vse. Trma je zdaj drugačna, prenovljena, osvežena. Računamo na odzive, vseh vrst in oblik. Potem bomo zadovoljni, ker bomo (pre)brani.
Turbulentno leto Trme je za nami. Zopet je oživela, ker ji prej nekaj časa ni bilo dano. Cenzura? Konkurenčna klavzula? Sedenje na dveh stolčkih? Vsaka razlaga je mogoča, a moj šef za novinarsko etiko je tako odločil. Trma je (bila) neetinčna. Zame. Med tem je moj poklicni kolega pisal požrtijske zgodbe za konkurenčni portal in debelo zaslužil. Etično. Pa ni foušija, je samo eno od življenjskih potrjevanj pregovora: kar lahko počne Cezar, ne sme početi vol. Vol sem jaz.
Potem seveda malce medijsko-političnega poskusa umora po kranjsko: stranka sje z medijsko podporo osrednjega tiskanega medija tega okolja skušala pač malce posvinjati tiste, ki jih ne marajo. Opala: ali ne počnem tega na Trmi vsak dan? Lahko je to tako vzeti, zato sem tudi ta napad name vzel športno in zmagal: oglas s pogrošno vsebino je umaknjen, razsodba v moj prid, mestna politika je zavzela distanco o tistih, ki so osramočeni utihnili. Poskus uboja da, žrtev pa je pobegnila - na Trmo.
Zdaj je nov čas v vseh pogledih za Trmo že nastopil. Berite Vrnitev v mestece Peyton ali katarzo avtorja. In računajte na razvoj Trme: smer morda še iščemo, a nesporno je to bil in bo medij kot ga ni v tem okolju. To je edini pridevnik, ki ga z veseljem zapišem: samosvoj in/ali samo svoj.
Trma ni več otroče, ki se opoteka ob prvih korakih. Je trmasto dete, ki je shodilo čeprav so ga spotikali. In ga še (bodo). Res pa je, da nam manjka marsičesa, najbolj pa sodelavk, sodelavcev. Oglasite se, če ste vsaj malo trmasti. Potem je zmaga gotova.
Miran Šubic, urednik in ustanovitelj Trme