Tole je fotografija za slovensko medijsko zgodovino. Čisto na desni stoji človek, ki mi je na Valu 202 omogočil izživetje v mediju, ki mi je (bil) pisan na kožo. Ker sem pač čvekač. Ker sem sposoben kadarkoli v živo nastopati. Ker je bil Val 202 takrat "prva liga" radijske hiše...Dare Milič je bil legendarni urednik in neizmerno ga pogrešam kot dobrega znanca, prijatelja, sodelavca. Pa je še živ, hvalabogu - le umolknil je in do tega ima pravico. Na fotografiji redakcije Vala 202 je takratni novinar Darko Klarič, danes eden najbolj bogatih Slovencev! Julka Vahen je bila prva urednica in snovalka tega programa, Vili Vodopivec pa legenda z glasom, ki ga še zdaj slišim...V to družbo sem lepega dne zakorakal, morda pa je bil razlog, da sem poznal - balinanje!? Avdicije za "valovce" (honorarne, jasno...o redni službi s(m)o le sanjali..) so bile domena urednika Dareta, ki je seveda vse kandidat(k)e poslal v studio z neko nalogo. Ni te smela zmesti lučka, ki je dala znak, da si "v etru", Dare je skupaj s sodelavci dal mladim na avdicijah vedno kako nalogo: "Ste predsednik lokalnega balinarskega društva, kolega Janez pa radijski novinar, ki vas bo tem spraševal," je dejal legendardni radijec in že sva z Janezom (še vedno "valovec," če se ne motim...) bila v studiu. Pa je nastal hec, ker sem sam balinanje kar dobro poznal s Primskovega kjer so in še zdaj vneto balinajo. Moji odgovori so bili taki, da sem skoraj utišal Janeza in ne morda on zmedel mene. Sreča pač..ampak vse skupaj me je pripeljalo v redakcijo Vala 202 v radijski hiši na Tavčarjevi 17. Tam so bili po mojem spominu Milanka Bavcon (prišla in odšla in prišla na Val), Darko Klarič, Brane Dmitrovič, Božo Žabjek, Mirjam Bevc kasneje še Peresutti, Mija Škrabec Arbanas, Tanja Zrnič Klašnja, (kasneje?) Drago Bulc in naj mi bo oproščeno, ker omenjam le nekatere. Kar naenkrat sem sedel v istem /takrat še zakajenem/ prostoru kjer je že kraljeval Dare Milič. Urednik, ki je odpiral kretnice v eter mladim. Meni jih je na stežaj in to brez kake povezave ipd.: njegov radijski čut je prepoznal, kaj zmorem in mi je dal prosto pot.
Ko ga zdaj kličem v spomin, prikličem same dobre stvari. Bil je - vsaj zame - poštenjak v svojem početju in je tistim, ki jih je ocenil za talente radijskega novinarstva dal zeleno luč. In tako je bilo s kasneje uveljavljenima Metko Ornik in Boštjanom Lajovicem in neštetimi drugimi. "Vajenka" na Valu je bila - na primer - Rosvita Pesek in res stotine drugih. Dare Milič je imel morda mnogo napak, ampak zame je bil utelešenje radijca, ki druge radijce prepozna in jim pomaga. Bil je nesporna avtoriteta in ni skrivnost, da je imel velikokrat naravnost magičen magnetizem za kolegice, ki so bile na radiu kmalu v večini. Šarmantnost ni bila nastopaštvo ampak del njega, a to je zasebnost. Radijska pot od Vala 202 do urednika programa, športa ipd. je Dareta Miliča spremenil v legendo tega našega medija in te naše nacionalne radijske hiše. Mnogo je bilo okoli njega takih, mnogi so se mu verjetno zaradi tega prilizovali ali tekmovali za naklonjenost. Meni tega ni bilo treba: dobil sem jo v izdatni obliki na enem področju kjer sem plaval kot riba v vodi: vodenju programa, pogovorih v živo in pri tem je znal vedno začutiti tudi dobro idejo. S ponosom se spomnim, da me je podprl, ko sem v radijski eter pripeljal Marka Derganca Dergija. Omogočil mi je, da je gostovanje ugankarja Pavleta Gregorca (žal g ni več med nami) sobotne popoldneve spremenilo v res poslušane oddaje in za Dareta je bil človek z idejo vrednost, ne problem. Morda sem prav zaradi tega postal "njegov" in noben urednik na moji medijski poti mu po tej plati ni bil do kolen. Sem štejem še tandem Edo Glavič in Milan Meden na Dnevniku tudi zato, ker sta mi v redni službi omogočila, da sem napisal kar sem pač napisal in ideje za članke spremenil v tekste....Dare je bil karizmatičen človek s tistimi 190 cm višine, mehkobo značaja, radijskim glasom...Nisem bil njegov oboževalec, pristaš pa vedno in še danes, ko se je umaknil kot se je hotel in kamor se je hotel. Od tiste avdicije naprej pa je bil vedno za mano takrat, ko se me je lotila novinarska zavist in kar je še takih manj veselih lastnosti našega ceha. Dare Milič me je radijsko "naredil" brez mnogo ukvarjanja z mano, brez naukov in lekcij, enostavno: "Ti boš od zdaj naprej delal v živo," mi je lepega dne rekel, ker je tako začutil po mojem prvem živem oglašanju v eter Vala 202. In tako se je začelo obdobje, ki ga štejem za najlepše v svojem poklicnem življenju: polno zanimivih izzivov, ogromno zanimivih ljudi in - naj ne bo razumljeno narobe - čiste, ampak res čiste - zafrkancije. Takrat je bila to vsebina radijskega in drugega novinarstva: moral si imeti debelo kožo in moral si znati biti del tega. Jaz sem bil. V to sem prepričan še danes. Del tega bom skušal še opisati, se pa spomnim, kako srečen sem bil, ko sem dobil povabilo, da ob neki obletnici o Valu in sebi kaj napišem. Tudi to je bil dokaz, da sem - prosto po Andreju iz Bitenj - "hladen ali vroč", nikdar mlačen, da me izpljuneš proč....
