Prvi stiki z radijskim medijem so bili - testni. Kmalu so moji sodelavci in šefi in vsi ostali nekako dojeli, da ne bom nikoli zmogel drugega kot govoriti v živo. Nisem bil za reportaže, ne zadruge zvrsti. Enostavno sem adrenalin začutil, če sem se oglašal v živo, kasneje pa kot voditelj v živo. Dobro ali slabo, radijski novinar je vedno na tnalu: eni imajo radi njegov glas in podajanje vsebin, drugi ga ne morejo poslušati sekunde. Zato je tisti gumb na sprejemniku prekletstvo in blaženost za vsakega radijca. Če poslualec posluša, ne menja programa (takrat jih je bilo res zelooo malo na voljo, danes ima vsaka vas svojo postajo in prav je tako).

Najprej sem dobil priložnost z radijskim reportažnim avtom, ki je krožil po Ljubljani in se vsak dan v živo oglašal v program preko "valovcev", ki so bili kar po vrsti dobri govorci in tudi novinarji. Reportažni avto v malem kombiju pa je bil druga pesem: oglašal se je iz drugih krajev po Sloveniji in njegov nesmrtni vladar je bil radijski tehnik (žal pokojni) Slavko Šetina, a ne smem pozabiti niti Matjaža Šprajcarja (Spreitzerja?) in seveda so bili tudi drugi. Slavko Slavc je ta oglašanja vzel kot tekmo z naravo: prenos je zmogel iz severne Triglavske stene, da o Mt. Everestu ne pišem. Krumperk pri Domžalah je bil prizorišče mojega prvega "resnega" oglašanja v eter Vala 202: mentor je bil dolgoletni novinar Darko Klarič, dokaj resen človek. Danes je eden najbogatejših Slovencev, lastnik Nomaga ipd. in NK Bravo tudi...Reportaža o vzrejanju konj (haloveranci?) na Krumperku je pomenila pogovore v živo in dejansko ne vem, kako sem se izkazal. Vsekakor tako, da je to postalo moje stalno početje v več oblikah.

Direktor posestava-farme-obrata je bil silno prijazen človek, ki mu je bilo hudo, da tam okoli ni lokala kjer bi nam postregli. Radio je imel ugled, Val 202 sloves, o tem smo se prepričali lahko neštetokrat. Mi smo se že odpravljali, ko je direktor rekel: "Če vam še kave nismo ponudili in ste tako lepo predstavili, kaj delamo na Krumperku, vam pa alhko pokažemo nekaj kar se ne vidi redko!" Novinarji smo radovedni, vsaj jaz še danes. In je za leseno ogradao zunaj (visoka morda pol metra ali malo več...) bila pripeljana iskriva kobila, malo za njo pa še vnet žrebec. Malo so ga vodili okoli lepotice in kmalu je stal za njo, sprednje noge je hitro postavil na ogrado...No, med njegovimi nogami pa se je pojavilo "orodje" resnično konjske velikosti. In kmalu sta bil v ljubezenskem zanosu, mi pa smo gledali debelo. Ni nam bilo nerodno, tudi konji se razmnožujejo, kaj bi tisto. Konjski one v polni velikosti pa je bil za vse nas res šok. Moški kompleksi o dolžini so zbledeli, direktor Krumperka pa je bil zadovoljen, da nas je presenetil z nečem naravnim in izjemnim. Tako mi je prvo resno oglašanje s terena za Val 202 začinil konjski .... Za vse življenje sem si zapomnil obisk Krumperka in radijski prvenec z živim javljanjem. Glede na podporo, ki sem jo dobil od takrat naprej, se niti zavedal nisem, da mnogi mladi sodelavci nismo zmogli ali smeli delati "v živo" zelo dolgo časa, ali nikoli. Še danes je znan radijec kolega, ki je imela strašno tremo, če je moral v studiu samo kaj prebrati...danes je vrhunski zabavljač v radijski imitaciji in satiri in humorju.

Meni so kmalu prišili "čvekanje". Ker enostavno nisem bil ob mikrofonu tiho. Včasih sem verjetno močno pretiraval, ker je bil radijski program takrat vendarle bolj "poštirkan", danes je zame navidezno sproščen in brez "zrnca soli" zlasti tam kjer so voditelji(ce) nerazgledani pozerji brez besednega zaklada in še česa. Ne trdim, da sem sam vse to imel - na Valu 202 pa sem naravnost "zacvetel". Tudi zato, ker nisem samo ubogal navodil in mi ni bilo treba odrejati tematik, znal sem jih ponuditi in izvesti v etru sam. To je bilo več kot štirideset let nazaj, da bo jasno. Začel sem kot študent in nadaljeval z "valovanjem" tudi potem, ko sem odslužil tisto slabo leto domovini. In ponosen sem na nekaj zamisli, ki so postale radijske oddaje...Domišljam si, da dobre in zlasti drugačne.