Ljudje na radiu so bili posebni. Kar večina njih. Od receptorja tja do vrha kjer so bili šefi. Vmes pa sploh. Legendarne so anekdote o "športnikih" - Franci Pavšer pa Franek Trefalt pa Ivo Bajec pa..vsi, no. Nekoč sem kot mlad, zagnan novinar želel v nedeljo povabiti Bineta Felca, legendo slovenskega hokeja. Malo sem povprašal, urednik je odobril "nedeljskega gosta" /ta rubrika je menda še vedno živa, a radio poslušam vse manj.../. In je na moje vztrajanje res legenadrni Gorenjec "popustil" in prišel v studio. Kaj se je zgodilo? Bine je najraje govoril na ledeni ploskvi z goli in akcijami. Manj z besedami. In je pogovor tekel v glavnem tako, da je na vprašanja odgovoril "res je" ali pa "ja"....jaz pa sem pleteničil do onemoglosti in skušal dejansko vse bolj monolog spremeniti v pogovor. Naslednji dan me je na hodniku srečal Franek Trefalt (saj se ga spomnite iz Vesne, kajne?), dolgoletni športni novinar in urednik in..."Kar veliko veš o Binetu," se je smejal in zadel bistvo. Kriv je novinar, ne gost. Nisem se dovolj pozanimal in ga pač ne bi smel povabiti v živo, iz posnetkov se lažje sestavi neko užitno celoto. Nauk za vedno, ni kaj...

Nisem bil več aktiven kot "honorarec" na Valu 202, ko me je doletelo vabilo na nek dogodek, obletnico programa, ki sem mu bil zvest kar precej let. Bilo je v nakupovalnem središču, pred klubom, ki je bil v letalu in se je zato imenoval Dakota. Zunaj je bilo veliko radijcev, med njimi gručica iz glasbene redakcije. Lojzeta Kožarja sem štel za enega največjih "gobcev" (tako se je temu reklo nekoč), ki ti je znal zasoliti tako, da si samo gledal. Nisem bil gotov, če se me bo še spomnil in sem malo sramežljivo podal roko, vesel me je bil. Jaz še bolj, ker mi je roko dal človek, ki je sodil med legende radia. Njegov slog življenja pa je žel bil poguben in tudi sam sem čisto "zmrznil", ko je v njegovem obešenjaškem slogu rekel: "Vem, zakaj si mi dal roko....te zanima, če sem še topel..." In res je kmalu zatem umrl. Zvest do konca svojemu slogu in življenju.

Z leve Lojze Kožar, skladatelj in glasbeni urednik Mojmir Sepe in žametni glas Slavko Kastelic. Jih nosim v spominu na radijske čase...

V dokaz, kaj si moral prenesti na radiu pa še tale (povzeta po pripovedovanju)anekdota. Bil je sestanek za neko prireditev in malo morje prisotnih novinarjev, urednikov, tehnikov, glasbenih urednikov. In so izbirali, kdo bo pripravil glasbo. Omenjen je bil tudi nekdo, ki je kot otrok doživel hudo preizkušnjo in je ostal brez prstov zaradi bombe ali granate. Ko so se odločali zanj, se je oglasil Lojze: "Pazite, projekt terja celega človeka!" Ja, kruto, cinično - a takrat še kako radijsko značilno. Eni so se zgražali, drugi smejali. Brez komentarja.

Danes še kdaj na ljubljanskih ulicah srečam Andreja Leniča, dolgoletnega glasbenega urednika Vala 202. Vedno bo navrgel kako zajedljivo, a duhovito pripombo in zelo sem vesel, da je ostal tak kot je bil. Ali pa Dragan Bulič, ki mu na znanih tekmah, ko smo "Valovci" igrali nogomet nikdar nisem podal dobre žoge: "Pa daj mi v noge..." in kasneje "Pa ne v noge, daj v prostor.." Bilo je nepozabno doživetje: pisana pahljača človeških značajev, ostrih jezikov, blagih duš neizmerne dobrote (kot na primer Mirko Strehovec....). Meni so bili mozaik, ki ga ne bom nikdar pozabil: pisan, zanimiv in dejansko sinonim za radio. Kolikorat sem se nasmejal (četudi kdaj grenko kot pred Dakoto) in ponosen sem, da sem jih poznal. Večine ni več, a to nas čaka vse....