Kot že zapisano, si na radiu skrit v etru. Prepoznaven je le glas in seveda so mnogi Slovenci in Slovenke prav zaradi tega postali slavni. Slavni? No, karkoli že pod tem razumemo. Marjan Kralj ali Jernej Pikl ali...ogromno jih je. Sam sem se kot novinar in sicer v življenju srečal z mnogimi znanimi=slavnimi. Taka je pač narava posla, še lepše pa je, če s takimi ljudmi ustvariš pristen stik. Mnogi so žal pokojni, a lahko rečem naslednje: bežno sem spoznal dva predsednika države, bil znanec z vsaj dvema predsednikoma vlade, da o ministrih in poslancih ipd. me pišem. Jure Cekuta, že pokojni slikar, je bil poseben človek in po mnogočem dobro znan v Sloveniji. Marko Derganc je poseben človek, v čast si štejem, da se poznava. Lahko bi jih našteval še in še, konec koncev sem nekaj časa sodelovaz "lepo in pametno" Tajdo Lekše, najbolj pa se mi je iz radijskih časov v spomin zapisal dogodek s pokojno Milanko Bavcon - v tistem času skoraj zanesljivo najbolj prepoznavno Slovenko, radijsko in tv voditeljico in šarmantno damo.

Ko sem bil še začetnik na Valu 202, je bila Milanka (kljub socializmu) res "gospa" kot se šika in z urejenostjo in nastopom in glamourjem dejansko napovedovala tisto, kar je danes običajno: medijske osebnosti so slavne in prepoznavne, če to znajo tudi same poudariti. Potem jo je poklicna pot odnesla na TV Slovenija in v Cankarjev dom, lepega dne pa se je "vrnila h koreninam" - na Val 202 kjer je bila zopet voditeljica. Nikakor napovedovalka: v sebi je imela nekaj več, glas pa tudi prepoznaven, prijazen. In je delovni razpored terjal, da sem bil ob njeni vrnitvi (neko nedeljsko dopoldne je bilo...) "dežurni urednik" oziroma zadolžen za nedeljski dopoldanski Val 202. V prostore kjer je bil studio, režija ipd. sem prišel tik pred osmo, vse je bilo pač pripraljeno naprej, nedeljski utrip oddaje dnevu primeren. Ko sem prišel v režijo, se je na mizici kadilo iz lončka za kavo. Debelo sem pogledal in vprašal tehnika, kaj je zdaj to? "Milanka nam je skuhala kavo," je dejal in potem je prišla Milanka Bavcon. Najprej me je vikala, da mi je bilo res nerodno: konec koncev sem jo kot začetnik komaj upal pozdraviti, zdaj pa sva se srečala v nekakšni šefovski poziciji - jaz urednik, ona ob mikrofonu. Pa sva hitro prebila led, ker me je osupnila tudi s priloženim tekstom prve napoved oziroma pozdrava tam malo po osmi. Kar malo ognjevito sem ji rekel, da ona pač meni nima kaj predlagati napovedi....In sva se - mislim še zdaj - ujela takoj. Šok pa je trajal od osme do trinajste ure, ko sem dvigal telefonsko slušalko in odgovarjal na eno samo vprašanje v sto inačicah: "A je danes zopet na radiu Milanka Bavcon!?" Takrat sem dojel, kaj pomeni biti v tej Sloveniji prepoznaven in slaven. Bila je "zvezda", o tem ni dvoma: na radiu, televiziji ali kjerkoli. Kasneje me je pretresla njena tragična smrt, a še zdaj moram priznati, da mi je tisto nedeljsko dopoldne švignilo mimo po njeni zaslugi. Obvladala je mikrofon na svoj način in mnogi so jo oboževali. Glede marsičesa je bila pred časom ali vsaj izven svojega časa...

Nasploh lahko rečem, da so bile napovedovalke takrat kar po vrsti slavne in prepoznavne. Metka Centrih Vogelnik, na primer. Da o Nataši Dolenc ali Ajdi Kalan ne pišem. Mnoge so košček slave dobile, ko so poleg radijskega medija začele nastopati na televiziji...to je zlasti pri ženskah seveda vključevalo videz, urejenost in tako naprej. Morda sem preveč sentimentalen do preteklosti, ampak ob 50 letnici Vala 202 sem si štel v čast, da sem poklepetal z Natašo....

Slava (kot ljudje...) mine. Dva milijona nas je in zato so tudi tu kriteriji drugačni. Imam eno lastnost, ki je lahko moteča: skoraj nikoli ne podležem videzu, slovesu, slavi oziroma tistemu "a veš, kdo to je"...Rad jemljem ljudi take kot so brez medijske in druge navlake. Prav zato me spomini lahko tudi varajo. Z njimi pa si vedno lahko pomagam, ko si odgovorim na vprašanje: "A se spomniš....!?" Se, zaenkrat se.