Skoraj štirideset let nazaj moram brskati. Ni lahko, a neketere stvari, vtisi, odtisi so čisto tu, pred mano. Bil sem nekakšen delček mozaika programa, ki je oral ledino v slovenskem etru. Poštirkani realsocialistični radio se je z Valom 202 preoblekel v nekaj živahnega, živega. Ker sem malo po značaju tak, sem se tam "ujel", ker nekaj pravil pa vsak radio zadrži: treba se je bilo odzivati na dogodke in pojave (če se samo spomnim Černobila in neštetih klicev prestrašenih ljudi, če je radioaktivnost že tu in če bomo vsi umrli...), ki so bili bistveno širši od slovenskih meja. Nekaj je bilo posebej zanimivo: v vsakem trenutku smo iz redakcije lahko poklicali sogovornika, ki je poslušalcem pojasnil karkoli. Slovenija premore ogromno sposobnih ljudi, polnih znanja in "stric Gugl" takrat seveda ni bil zatočišče kot danes. Ljudje, ki so nastopali kot sogovorniki Vala 202, so bili neizmerna dragocenost programa. Namreč: Slavko Zgonc je bil vrtnar kot malo takih in radijski "servis" (tako smo rekli svetovalnim oddajam ipd.) je bil ena bolj poslušanih oblik drugačnega radia. Pa pravni nasveti pa odzivi na sleherni aktualni dogodek, pojav, problem...vse to je potem tvorilo program, ki je neprestano dodajal in nič odvzemal. V redakcijo so prihajali res ljudje "z ulice", ki so skušali nastopati v etru in prinašali drugačnost, ki je - priznam - nisem vedno dojel ali sprejel. Na primer pokojni pesnik Andrej Žigon, ki je bil na zunaj - naj mi oprosti tam nekje zgoraj - prej klošar kot ne (pa nič žaljivega o klošarjih....), s kitaro in svojimi pesmimi in pojavo pa je bil dejansko "valovec"....Če njemu ob bok dodam kakega čisto drugačnega po vseh krizterijih (na misel mi pride Robert Peressutti...), je to samo dokaz, da sem opazoval ljudi v etru. Silvo Teršek je bil s svojo kapo vizuelno zanimiv, njegove oddaje pa so bile karv revolucionarne po dodajanju neke nove osebne note v radijski eter in zlasti poslušalke so "medlele", ko je razvil kako misel s svojim žametnim glasom.

Naj ne zveni tole kot starčevsko nerganje in vzdihovanje za minulimi časi: danes zelo hitro obrnem humb za iskanje programov! Takega izmaličenja si radijski eter ne zasluži - grozljiv odnos do jezika, res nečloveško mučenje s slengom sodobne mladeži, neinventivnost (kaj pa danes kuhate, je zaščitni znak tega...) s primesmi zabitosti (ne morem drugače zapisati) - vse to je naplavila poplava postaj, programov in obenem govorcev, ki se v tistem času nikdar v etru ne bi pojavili. Ker preprosto ne sodijo tja, ker premalo ali nič ne vedo, še manj pa znajo poslušalca pritegniti s čem izvirnim. Morda sem preveč oseben, ker sem kot novinar vse življenje iskal prav to česar zdaj po mojem mnenju manjka: izvirnost v pristopu ali izvedbi ali vsebini....Pa ne, da me niso takrat proglasili za "čvekača" - seveda so me. Ampak sem v etru našel marsikaj pozabljenega ali pa marsikaj kar ni prej našel nihče. Morda je to prispevalo, da sem še bolj površen kot sem se rodil, ker hlastam vedno znova za čem novim, posebnim, izvirnim. Zato je prav, da zapišem nekaj o radijski oddaji, ki je bila moja zamisel - a nikdar ne bi nastala, če ne bi bil izvajalec, govorec tisti, ki je zamisel spremenil v živo oddajo kakršne prej ni naredil (v to sem prepričan) še nihče v slovenskem etru...