Novinarski delovnik je bil verjetno eden od razlogov, zakaj sem štiri desetletja ostal v tem poklicu. Dopisniško delo (poročanje z Gorenjska za Dnevnik) tako ali tako odrejajo dogodki in svoboda razpolaganja z delovnim časom je bila magnet, ki se mu kmalu podlegel. Nihče ni imel nič proti, če sem ob 11.uri igral tenis na Zarici, ko pa sem popoldne oddal tekst tako kot je bilo treba...Tak način dela je seveda pomenil tudi to, da sem prenekateri praznik enostavno "vključil" v delovni razpored. Izgovora, da nečesa ne bom opravil v nedeljo ali na praznik pač ni bilo.

Še nekaj je pri časopisu značilno: nedelja ni nedelja, ker pripravljamo ponedeljkov časopis. In v petek "jermen dol pade" prej, ker pač izidemo v soboto, potem pa je mir!? Vse to je pokvaril splet, vse to je porušilo dejstvo, da je bilo za spletno izdajo časopisa treba delati non-stop in se lastnik ni preveč trudil s kakim dodatnim plačilom.

V svojem novinarskem življenju sem torej imel neverjetno srečo gospodarjenja s svojim časom (izvzemam seveda ritem dela, ki se je zgostil proti večeru, ko so moj tekst drugi pač oblikovali, uvrščali na strani časopisa...) kar mi je omogočilo povsem nesluteno svobodo, ki je tisti, ki so delali osem ur ali od ...do niso mogli razumeti. Seveda pa je za to svobodo bil: stres. Če si ga seveda kot novinar posvojil, mnogi ga niso nikdar. Mi bo kaj ušlo? Bom izpustil pomemben dogodek, bom jutri slišal kritiko, ker tega ali onega nimamo v časopisu, konkurenca pa ima? Pa lahko odgovorim s pojasnilom starih novinarskih mačkov: "Vsak dan se zgodi točno toliko, da je časopis poln - nismo še tiskali praznih strani in zraven na liste dodajali..." Logika preprosta in točna. Sam sem bil vse svoje novinarsko prebijanje iz dneva v dan v stresu, ker sem "trpel", če nisem našel nič posebnega kar sem potem neskromno jemal za "ekskluzivo" čeprav je šlo za vprašanje - perspektive. Iz Kranja so se dogodki zdeli drugačni kot iz Ljubljane: v prid pa mi je šel razvoj države i medijev, ker je lokalna novica zanimala vse več ljudi. To se je še okrepilo in zato is domišljam, da sem imel dovolj talenta in občutka, da sem poleg dopisniških strani redno gostoval na zadnji strani s kakio "ekskluzivnostjo", da o kroniki in drugih rubrikah ne pišem.

Nedelje in prazniki so bili torej nujno zlo in desetletja nisem nikdar pisal poročil ipd. o tem. Takole sem to razumel: če sem moral v nedeljo - na primer - na nek dogodek, bom pa med tednom to nadoknadil. Prepuščeno bolj ali manj meni! Šefi (zvrstilo se jih je ohohoho...) so to različno dojemali, spomnim se zadnje urednice dopisništva, ki me res ni marala (čustva so bila vzajemna...) in mi je grenila vsakdan (ne)hote. Najprej sem moral doseči, da so najave o delu za tisti dan (poslane do ureniške seje) vredne odziva, ker so mi določale delovni dan. Dogajalo se je redno, da me je podrobnosti iz tekstov (površen sem res bil...) začela spraševati zvečer čeprav je imela tekst pred sabo lepo število ur. Pa ne, da jo zdaj špecam: gospa se je nam podrejenim predstavila kot urednica tudi s tem argumentom - zaslužna za to, da je aerobika prišla v Slovenijo!?

Dejansko novinarski poklic (in mnogi drugi) nima urnika, niti nedelj in praznikov - lahko pa je vsak dan nedelja. S tem sem (pre)živel desetletja in mi je zlezlo pod kožo. Ločnice so odpadle, če je bil dogodek, sem delal "v petek in svetek" in tenis dopoldne igral mirne vesti in brez strahu, kdo me bo zašpecal šefom.....