Nikdar ni prijetno, a sem zlahka živel s tem. Tudi danes je tako, le vsebina tožb je drugačna: za popravke gre in dejstvo, da se v njih da zlorabiti marsikaj. Sam doživljam kopico tožb na to temo kot poksus braniti medije pred tem, da nas kdo v popravku žali in podobno.

Kot novinar nisem bil nikdar obsojen zaradi vsebine mojega pisanja: torej nisem lagal, potvarjal ipd. kar je še zlorab? Ne, zagotovo sem (trdim, da ne z namenom ampak zaradi neznanja, površnosti ipd.), a na sodišču nisem izgubil nobene tožbe še takrat, ko so me zastopali Dnevnikovi odvetniki. Glede na to, da sem vsekakor kritičen in znam biti zajedljiv, piker ipd., čudež? Mohor Bogataj kot župan Kranja me je na sodišču hotel ustaviti pri pisanju o tem, kje je dejansko doma. Ker je pač občinski šofer Mirko župana dovažal in odvažal iz občine Žirovnica, županoval je pa Kranju...Nekoč me je tožil tudi tedaj najbolj znan televizijec Mito Trefalt, tudi neuspešno. Do sodišča ni uspel priti "najožji sodelavec" Alenke Bratušek Boštjan Pavlič: tožilstvo je zavrglo ovadbo, že prek pa me je obtožil in obsodil in mi grozil z "brco v rit" moj lasten šef, ki se potem ni zmogel opravičiti, ker je pač verjel politiku ipd., lastnemu novinarju pa ne.

Na sodišču smo pristali novinarji, ki smo pisali o kravah: dajale naj bi manj mleka zaradi naših objav! Sem torej za vedno in večno nedolžen? Ne, nikakor ne: a treba je ločiti pravnomočne sodbe od sojenj "za šankom" v lokalih kjer ima pač vsakdo pravico in možnost presojati vse in vsakogar. Aja, še "sodbe" na ravni društva novinarjev (izstopil sem leta 2013), ki pa so zame ena hujših zlorab novinarstva. Zato sem se in se še ograjujem od slehernega postopka, ker sem dojel, da gre za res pravo farso. Osebno videnje? Nesporno, tragika pri tem pa je, da nek organ nekega društva o meni nekaj presoja/zavzema stališče čeprav sploh nisem član in nočem biti!

S tožbami so mi grozili mnogi, postopkov je bilo malo, obsodbe nobene. To je sicer jalova tolažba, če tvoje delo ni cenjeno: oceno in ceno pa dajo samo uporabniki - bralci, poslušalci. Tu pa se lahko pohvalim, da je to najboljše sodišče za novinarje bilo do mojega dela milostno. Napake so bile velikokrat prezrte, zato pa se lahko pohvalim s tem, da so ljudje brali in berejo in so se odzivali in se odzivajo. Kaj še hočem? Sodišča in zatožna klop sta pač del poklicnega tveganja, če ne "sadiš rožic" in ne drezaš v ničesar in v nikogar. Vsekakor sem ponosen, da so vse tožbe proti meni kot novinarju padle, oprostilnih sodb pa ne komentiram (enkrat se je Dnevnik z enim od tožnikom poravnal, po oprostilni sodbi na prvi stopnji....).

Nekaj mora novinar vzeti nase: če sam izpostavljam ljudi javnosti, če pišem ostro in kritično, potem je prav, da se drugi/bralci, prizadeti/ oglasijo na prav tak način. Opozorilo na napake novinarja je zato zame vedno bilo tudi del "sojenja" in potrditev, da sem zagrešil napake in zdrse. Kot vsak človek v vsakem poklicu in na vsakem delovnem mestu, se tolažim. Nekoč mi je kranjski sodnik dejal, da naj se vedno spomnim na pregovor: Na plesu ni device, na sodniji ni pravice...in to skišam vedno svetovati sebi in drugim.