Ne, ni samohvala. Še manj samokritika. Dejstvo je. Ponovljeno skozi desetletja objav, zgodb: najdejo me ekskluzivne teme, vsebine. Tudi jaz kdaj njih, jasno. Toda brez virov, pravih virov ne bi šlo. V redakcijah smo včasih rekli (tudi mene se je kdaj to prijelo) za koga, da je "zlati prinašalec". Pasma je pasja, prevedena v sedmo silo pa pomeni nekaj drugega. Ni treba vreči žogice ali veje, da prinašalec nazaj prinese sto in stokrat. Dovolj je samo ujeti tisto, kar ti tvoj "zlati prinašalec" kot novinarju prinese, vrže.
Lahko se zgodi, da so viri taki, ki se "izdajo" in na nekaj nehote opozorijo. Sam izredno cenim vire, ki so - brez kake skromnosti - pametnejši od mene. So v bistvu novinarji, a drugačni. Najprej morajo vedeti veliko, potem morajo zvedeti veliko in na koncu se morajo zavedati, kdo je pravi novinar za njihove podatke, namige. Kar zapleteno je to, a lahko povsem preprosto: vse moje trmarjenje in novinarstvo pri Dnenviku sem imel vire kot vrelce ekskluzivnih novic. Imam srečo, da znam namig spremeniti v zgodbo, objavo in povzročiti odzive.
Zgodba pa ni vedno bombastična: ljudje radi beremo o drugih, kaj počenjajo in kako. Angleški novinarji so avtorji "slaba novica = dobra novica" v luči pogrošnih senzacij. Mirno lahko rečem, da sem tudi sam bil del tega in sem še - a odtehta nekaj drugega. Zgodba in objava, ki stoji, ker za njo stoji vir. Zlati prinašalec, ki ima morda svoj užitek: skozi moje pero ali tipkovnico dejansko piše on. Ker vir odloča, ali bo svoje vedenje prelil skozi Trmo v javnost.
Zgodba, ki sem jo najavil včeraj, je ana takih: dotika se našega časa, okolja kjer živimo in ljudi, ki so znani. Recept za branost? Morda, skoraj vedno. A če smo odkriti: ljudem senzacij danes ni tako lahko servirati kot prej, ko ni bilo pametnih telefonov, spletnih radosti in kar je še tega. Zato so časopisi nesporno v zatonu in zato lahko Trma ponosno pričakuje 24 milijonov obiskov, klikov ipd. Ponavljam ponovno: to je samo en pokazatelj, nič več nič manj.
Od mladih novinarskih dni imam srečo, da mi viri informacij zaupajo. Da mi posredujejo podatke, namige in potem skušam to spremeniti v objavo. Ne vedno, seveda. Zelo hitro začutim, če mi kdo podtika kaj zgolj kot sredstvo za obračun s kom: "lahko je s tujim tičem po koprivah mahat" še kako drži. Selekcija virov je dvojna: oni izberejo novinarje= posrednike, mi izbiramo vire=dejansko informatorje.
Zgodba, ki bo objavljena jutri, je del tega, da sem novinar skoraj 45 let. Z vsemi zdrsi, seveda. Tudi s takimi, da sem verjel napačnim virom. Redko, a sem. Toliko bolj cenim prave vire, ki zdaj le dobro vedo, da mislim prav njih.