Ko sem odšel od poštnega okenca na pošti v Stražišču, sem naredil konec. Bil sem res sproščen, ker je bil konec tudi začetek. V tisti kuverti je pisalo, da odpovedujem delovno razmerje, ki je trajalo od leta 1981 do 2019 s presledkom za vojaščino. Dnevnik sem pisal desetletja, a je bil epilog v nekaj stavkih. Neznosno lahek sem bil, slovo pa sem opremil z malo simbolike. Zaposlil sem se 1.aprila 1981, odpoved sem napisal 1.aprila 2019. Nikomur nisem najavil tega koraka, a sem kak mesec prej napisal gloso za sobotni Objektiv. Naslov je bil "Odhajam, torej sem". In res sem. Še zdaj. Posebnost odhoda z delovnega mesta kjer nisem bil v skoraj 38 letih niti dneva na bolniški, je bila v "brezosebnosti". Dnevnik in njegove ljudi sem vedno dojemal kot neko družino, a od nje sem se poslovil brez enega stiska roke, brez enega telefonskega ali osebnega klepeta, brez ene same besede slovesa. Trdim, da se to v novinarskem okolju pri nas še ni zgodilo. Pa nič ne jamram: sam sem tako hotel. Ker je brezosebnost že zdavnaj zamenjala prvotno človeško noto novinarstva pri Dnevniku. Ko sem odhajal s pošte z lističem za oddano priporočeno pošto, sem prebrisal desetletja dogodkov, a so ljudje ostali. V meni so se kopičile in posedale zgodbe, ki jih zdaj obujam kot je princ Trnjulčico. Le tega ne vem, ali bo konec srečen. Zame je bil namreč odhod v mojem slogu moja zmaga. Najprej nad samim sabo, nato pa nad tistimi ostanki, ki so še danes "moj časopis". Le večina ljudi, ki je vladala v času mojega slovesa, nikdar ni bila in ne bo Dnevnik. So le sopotniki. In mednje se štejem tudi sam, da ne bo zablode. Čustvena bomba, ki je v meni tiktakala do te čisto osebne in nikomur nevarne eksplozije, je bila vendarle breme. Danes to priznavam. Odšel sem, ker sem sam tako hotel in ko sem sam tako hotel. Zmogel sem pretrgati popokovino, ki je dejansko že dolgo ni bilo več. Pri 61 letih sem bil skorajda najstarejši Dnevnikovec po letih dela za časopis, ki me je leta 1981 in tudi že prej dobesedno objel in hranil z objemom desetletja. Ko sem se iz tega objema izvil, sem zadihal drugače. Priznam: nekaj časa sem se hranil z dolžino obrazov tistih, ki so bili soočeni z mojo odpovedjo. Ne, ne - nisem tako samozaverovan, da bi mislil, da je moja pošiljka komu pomenila kaj drugega kot olajšanje! Da pa je bilo presenečenje popolno, kaže tale podrobnost: ko so prejeli pošto in se seznanili uradno, da odhajam, sem dejansko delal le še nekaj dni...Do konca odpovednega roka 1.6.2019 sem pač porabil ves dopust, ki mi je pripadal in matematika je bila kajpak delo moje Mojce in simbolika 1.aprila me je še nekaj časa navdajala z nasmehom. Nisem zastonj veljal za trmastega in to zagotovo še velja. Se pa strinjam, da bi bil popolnoma šokiran, če bi me poklical - na primer - moj odgovorni urednik ali moja urednica dopistništva. To možnost pa sem pokuril predvsem zadnja leta "druženja", ko sta mi stalno in nenehno in prepričljivo dokazovala, kako nesposoben sem. Šef pa mi je napisal še dve ali tri grožnje z odpovedjo delovnega razmerja za povrh. A o tem bom še pisal. Verjetno pa ni primera, da bi nekdo, ki je bil najprej raznašalec časopisa, nato štipendist časopisa in na koncu novinar istega časopisa kakih 38 let, odšel brez ene same besede, stiska roke. To pa je bilo moje sporočilo tistim, ki so in še vladajo Dnevniku. Nepomembno, priznam. Nezaznano, zagotovo. Toda: moje in samo moje. S pošte v Stražišču sem odšel v - svobodo. A prej in potem se mi je zgodilo marsikaj. O tem pa zdaj pišem.

Delovna knjižica Mirana Šubica, osebni arhiv.

ps