Priznam: takrat pe že nisem več vedel ali kam grem ali od kod prihajam! Doma je Mojca (leta 1986 sva postala starša sinu Jaku) podpirala štiri vogale, sam pa sem bil novinar Dnevnika, neprestano sodelavec Vala 202 in potem še TV Slovenija....Ko se je vse to umirjalo, so me znova poklicali "šefi" s televizije. Ker sem pri Zdravu očitno položil izpit gledanja v kamero ipd., sem bilj povabljen (kot redaktor in voditelj) k novi, pilotni oddaji Studio Luwigana in to naj bi bila kar posebna čast. Oddaja naj bi bila nekakšen Val202 na TV - namenjena predvsem prestolnici. Zanimivost, značilnost naše "nacionalke", ki smo ji rekli tudi "nadmedij": nisem si upal vprašati, koliko mi bodo to plačali - nihče mi ni črhnil nič o tem. Naredili smo torej "pilota" ali dva, predvajana je bila vsaj ena oddaja in nekaj je bilo res: denarja za produkcijo ni manjkalo. Oglašanje v živo v oddajo, posebna "špica" in še kaj - ni da ni! Takrat sem prvič spoznal gospoda Jožeta Spacala, ki je bil že legenda scenografije ipd. in zato kajpak povabljen, da naredi grafiko, špico. Prišel je in vsem sodelavcem in seveda šefom pokazal nekaj, kar bi danes zgledalo takole (srca ni bilo na njegovih skicah...samo graf)

Pa nas je vprašal, kaj to predstavlja? Buljil sem v tisto skico in seveda nisem zmogel dojeti, kaj si je mojster zamislil: utrip srca=ker je Ljubljana srce Slovenije=ker je oddaja o Ljubljani! Bil sem soočenz nečem kar je danes zakon: vizualnostjo in nesporno preprosto, a popolno grafično predstavitijo oddaje, imena, Ljubljane.

Če me je žal pokojni mojster navdušil z idejo in izvedbo in sem zelo mlad dojel, kaj lahko pove grafična rešitev, sem o Studiu Luwigana (kasneje Studio City...tja do današnjega Marcela) dejansko ohranil spomine na moj dolg jezik. Ko smo torej (delali smo v glavnem popoldne...) po trudu vseh (največ nas je bilo mladih honorarcev...) naredili oddajo in naj bi padla sodba o njej, je bilo vse tiho. Mesece. Pa mi je prekipelo pa sem "ta glavnemu" šefu vseh šefov napisal niti malo nežno pismo (seveda elektronske pošte ni bilo...) in potem je sledil odziv. Sklical nas je v petek okoli 15. ure, ko sem k sreč imel kot redaktor in voditelj petkovih popoldnevov na Valu202 pavzo. Šel sem tja čez cesto in sprejel nas je sam vrhovni šef. Pa je začel rožice saditi, meni pa se je začelo - muditi nazaj na program. Ko je le rekel, če ima kdo kaj dodati, sem izbruhnil: kakšen je to odnos do nas mladih, ki smo delali oddajo brez dinarja (do takrtat) plačila,. brez pogodb "za svoje veselje"? Kakšne so povratne informacije o storjenem ipd.? Mnogi so izbuljili oči, da sem si to upal. Ko sem zdrdral svoje, sem kmalu odšel, vrhovni šef pa se mi je zdel malo v zadregi. Kakorkoli: to je bil labodji spev mojega televizijskega delovanja, honorar sem potem prejel na svoj račun...Jasno: bil sem zunanji sodelavec, brez slehernih pravic in, ko sem se na podoben način poslovil od oddaje Zdravo, sem zavestno rekel zapik. Lahko pa rečem, da sem v tem času spoznal mnoge zanimive ljudi, ki so bili zasebno navadno precej drugačni od javne podobe....Miša Molk je bila pojem televizijske zabave, meni pa prijetna sogovornica sem pa tja.

Mirno pa zapišem, da toliko nesposobnih lenuhov in arogantnih samovšečnežev kot v kratkem gostovanju na tv, sem ne prej in ne kasneje srečal v nobenem mediju ali redakciji in zato mi to poglavje po osebni plati ni preveč blizu. Za "slavo" v tej naši deželici se pa res nisem zmenil nikdar. Ker pa sem bil (sodim sam...) pred kamero relativno sproščen in sem lahko govoril brez listka v rokah, se še danes čudim študiranim kolegom in kolegicam kako so leseni, vezani na zapisano, nesproščeni in še kaj. Ne vsi, jasno - ampak po tej plati pa res ni čudno, da so komercialne televizije v nekem trenutku prehitele "nacionalko". Pa vendar moram osvežiti še en spomin na epizodo, ki se je končala v Avstraliji. In kamera je bila kajpak zraven....