Trmator = trmast: Kako sem prvič čutil zadovoljstvo nad napisanim in zakaj...

Čeprav je človeški spomin lahko meglen, se nečesa spomnim res kot bi bilo včeraj - pa je bilo pred več kot pol stoletja. Ko mi je "slovenarca" predlagala, da napišem partizansko zgodbo, sem vedel, da ne bo običajna. Junak je bil mali "ciganček" oziroma pravilno Rom, da ne bo kdo kakorkoli užaljen. Še danes trdim, da je močno odstopala od klišejev tistega časa in pojma nimam, kje in kako sem jo dejansko našel v sebi. Izročil sem jo Magdi Rogljevi in potem lepega dne zvedel, da je zgodba nagrajena. Podelitve v Škofji Loki se ne spominjam več natančno, sem pa zgodbo moral prebrati na odru. In v prvi vrsti je sedel Ive Šubic, partizan in slikar. Ko sem za nagrado prejel knjigo z naslovom Dražgoška bitka (času primerno, jasno...), nisem niti preveč razmišljal, da se je on tam boril. Dražgoše so mi od takrat nekaj svetega v boju za svobodo slovenskega naroda. Ko me je po uradnem delu povabil k sebi, se je zgodilo nekaj čarobnega: iz žepa je vzel flomaster ali kemični svinčnik in mi narisal partizanko na notranjo prvo stran. Pred mano in kot bi mignil. Bil sem vzhičen, knjigo čuvam kot punčico svojega očesa in morda me je prav vse to začaralo, da sem precej kasneje izbral novinarstvo za svoj poklic. Ko sem brskal po spletu zdaj, sem odkril desetino in več slikarjev Šubicev - meni pa rojenice v zibelko niso položile tega daru. Ostala pa je ljubezen do slikarstva oziroma: do slik, ki mi sežejo do srca. Ne po ceni, ne po umetniški vrednosti, po tem občutku sem slike zbiral. Prijatelj Mirko mi je nekoč dal Bičkovo skalo Iveta Šubica in tudi ta je na steni naše dnevne sobe. Nasproti mojega naslanjača pa je Kolona v snegu, eden najbolj prepoznavnih motivov tega slikarja Poljanske doline in njenih ljudi.

Z Ivetom Šubicem sem se še srečal in od tedaj vem, od kod izhaja naš rod. V Poljanah smo gostovali z Valom 202 in gost oddaje je bil tudi ta človek mehkega srca in neizmernega talenta s sliko ganiti sočloveka. Ko sem se mu predstavil, me je vprašal (zaradi enakega priimka), če vem od kod prihajamo Šubici. Ko sem izstrelil, da smo mi iz Selške doline, mi je razkril eno od resnic, ki bi jih sam nikdar ne znal ali zmogel poiskati: "Loški gospod je na grad pripeljal ujetnika, ki je bil potem tam dejansko tlačan. A je bil priden in mu je dal kos zemlje v Poljanski dolini in tam se je začel naš rod. To sem odkril v rodovnih knjigah na loškem gradu," mi je povedal in res sem bil šokiran: "Saj veš, da je Tavčar pisal o Izidorju, ki se je hodil ženit med Tajčarje. No, to pa je naveza na Šubice v Selški dolini, ker so Tajčarji kajpak Davčarji..." Ne morem preveriti, ali je vse to zgodovinsko podprto, a Ivetu sem verjel in verjamem. Kar seveda daje slutnjo, da izhajamo nekje z juga in smo stoletja že na Gorenjskem. Smo bili nekoč Šubići? Možno in mogoče. Pa še ena posebnost gre v prid tej zgodbi: Šubici iz Davče so vsi res temnopolti in tudi Ive je bil po tej plati podoben. Moj brat, oče, strici in tete so bili in so vsi črnolasi, sam pa sem se vrgel bolj po štajerski strani našega rodu, ker se je moj dedek po mamini strani pisal Aubreht....

Po dogodku v Škofji Loki me je čakalo še nekaj: izbor slovenske zgodbe in nagrado sem dobil še v Murski Soboti. Tja sva se odpeljala z razredničarko Magdo Rogelj in dologtrajna vožnja tja in nazaj mi je ostala za vedno v spominu. Tako je bilo to z mojimi začetki pisanja in možno podlago za novinarstvo, ki sem mu zvest še danes.

Nekaj pa je gotovo: uredniki so zmajevali nad mnogimi mojimi izdelki, ker so bili daleč dod poročil oziroma precej "literarni". Zato sem se našel v reportažah, zlasti za Nedeljski Dnevnik in tudi za vsakdanjo izdajo. Ena od njih, ki sem jih napisal iz duše, je bila o gorski vasi Davči....Tam sem preživel prva leta življenja in vtisnila se je vame za vedno. Mnogo let kasneje sem pisal o novi cesti, ki so jo dobili po katastrofalnem divjanju narave. Še danes pa v sebi nosim kako zgodbo iz te vasi in o teh ljudeh, ki pa je ne bom nikdar uspel zapisati. Davča se je za vedno umestila v moje življenje in znal sem se kdaj kasneje podpisati tudi kot - Jernej Davčar. Psevdonima nisem veliko uporabljal, a zdaj ni več skrivnost. Če sem torej doživel veliko priznanje za svojo zgodbo, so me pravi stiki z vonjem časopisnega papirja šele čakali....