Prispevek št. 8:

Z novinarstvom sem se skozi študijska leta spoznaval predvsem s počitniško obvezno prakso v redakciji v Ljubljani. To pa je res bil zame povsem nov svet in o njem nisem imel pojma. Med tiste ljudi, ki so takoj zelo vplivali name je bila pokojna novinarka in urednica Dnevnika Majda Žlender. Naj dodam tragičen okvir njenega življenja: leta 1984 je umrla v razbitinah letala Inex Adrie na Korziki. Največja letalska nesreča v naši zgodovini je terjala 180 življenj, med njimi tudi Dnevnikove novinarke. Zakaj se je neizbrisno vtisnila v moj spomin? Ko sem prišel prvič na počitniško prakso, me je sprejel Edo Glavič (pokojni urednik) in lepo pozdravil in napotil v ljubljansko redakcijo k Majdi. Bila je vse prej kot nevpadljiva, z vsem svojim videzom in govorjenjem je takoj opozorila nase: "Ti si torej nov? Prav, imaš svinčnik in blok?" Zmedeno sem odkimal, tega pa res nisem pričakoval na prvi dan, prvo uro stika s časopisom, ki sem ga potem pisal 40 let: "No, tukaj imaš in zdaj pojdi po Ljubljani in prinesi mi novico ali dve...." Še sam ne vem, kako sem se znašel na ulici in kaj mi je rojilo po glavi: bil sem šokiran. Kakšno novico, od kod in...? Pa sem jo prinesel, morda celo dve. In potem sem moral sesti za stroj in počasi z dvema prstoma /tako sem pisal od nekdaj in tudi še danes...le hitrost je zdaj res višja kot tedaj) in se učil spotoma: naslov, potem spodaj Ljubljana, datum...in tako naprej do srečnega konca. Ne vem, če je bila Majda zadovoljna, ne spomnim se objave tiste novice in zdi se mi, da sem jo "našel" za Bežigradom kjer so nekaj delali. Spotoma sem seveda spoznaval kolegice in kolege na Dnevniku in nikdar ne bom pozabil posebnežev, ki so me znali res presenetiti. Kot novinar Roger, ki je pokrival tehniko in podobno in me je enkrat vprašal, če prihajam iz Kranja z avtobusom ali vlakom. Ko sem mu pritrdil, me je zasliševal: "Greš od postaje proti Dnevniku?" Pritrdil sem. "Pa vidiš kje kak zid ob cesti ali tiste planke, ki omejujejo gradbišča?" Pritrdil sem. "Pa gledaš kaj okoli sebe?" Pritrdil sem še enkrat. "Pa vidiš, kaj piše?" Bil sem malo negotov, a sem prikimal."Pa si že kaj videl, da kje s kredo piše "fuk"?" No, to me je pa "sezulo", a sem odkimal. "No, vidiš: potem pa še ni prava pomlad..." se je obešenjaško zarežal stari maček. Tak je bil Dnevnik: ogromno likov, ki bi bili lahko junaki v literaturi..Glavno vlogo pri tem so imeli seveda lokali okoli tržnice kjer smo se zbirali zaposleni - tudi sam sem kmalu "smel" na kavo in klepet. V samem začetku je bil v ospredju Vodnikov hram, a nesporni primat je imel na oko zanikrn lokal Peglezen na Poljanski. Tam si vedno našel tistega, ki si ga prej zaman iskal v redakciji in tam se je vedelo vse in govorilo o vsem. Kmalu sem spoznal "kralje" teh pogovorov in med njimi je izstopal Šuco, legendarni tehnični urednik Dnevnika. Prav kmalu sem (s)poznal večino novinark in novinarjev. Mislim, da sva k Dnevniku skupaj prišla z Milko Krapež (tako se je pisala takrat...) in tudi Tomaž Skale je nekako moj generacijski sopotnik, ki še dela. Med tistimi, ki jih še danes vidim pred sabo kot izrezane pa izstopa ostareli kurir Evgen z drsajočim korakom po hodnikih: ker je bil Dnevnik opoldnevnik, je sveže izvode časopisa vsako dopoldne raznosil po pisarnah redakcije...Utrip časopisa sem torej zajel in dojel, bil sem sam v sebi neizmerno ponosen, da bom novinar časnika, ki je z Nedeljcem vred bil res vrh takratne časopisne piramide. Čeprav sem Dnevnik spoznaval kot štipendist na praksi, sem skozi leta študija poskusil še kaj. Nikdar pa v sebi nisem nosil šefovske vloge, nikdar nisem sebe videl kot nekega urednika, odločevalca. Vedno sem bil rad pisec, vedno sem rad spoznaval ljudi na ulici in kjerkoli, v redakciji nisem rad sedel. Še enkrat moram pri tem izpostaviti štipendijo. Ne vem več, koliko je znašala - a je bila odlična pomoč v mojih študentskih letih. Kot prisila pa me je na "luftarskem faksu" kar je FSPN nesporno takrat bil vsaj pri novinarstvu, vodila do zaključka študija v skoraj povsem rednem roku. Nič nisem "pavziral", a je bilo izzivov za to kolikor hočeš...Štipendija je bila temelj veselih študentskih let in dogodivščin, bife v kleti stavbe za Bežigradom pa dejanski azil. Neštetokrat se je zgodilo, da sem prišel z dobrim namenom na predavanja, a končal za mizo v lokalu, ki je edini med študentskimi imel v ponudbi pivo in podobne pijače. Razlog? Tam je bila tudi neka politična šola in slušatelji (večinoma ob delu) so hitro dosegli, da je bife ponujal "klasiko" in ne samo brezalkoholne pijače. Študentje nismo imeli nič proti čeprav se nismo ravno opijali ob dopoldnevih debat in razprav in čvekanja tam spodaj kjer si vedno in ob vsakem času našel sorodno dušo, ki se je namesto v predavalnici znašla v kleti kjer se je takrat tudi kadilo brez problema. Že kot študent pa sem tudi pri novinarstvu bil malo poseben in precej oddaljen od "novinarja kot družbenopolitičnega delavca" kar je bil takrat tudi opis novinarjev. Da ne bo pomote: nisem bil noben "disident", le politika in vse z njo mi ni nikdar dišala. Zato sem v tretjem letniku to tudi pokazal...

Pišem: Miran Šubic, univ. dipl. novinar, urednik Trma.si in novinar preko 40 let....