Tole mi je ostalo za spomin o dogajanju nekje med Sydneyem in Melbournom. Tam smo snemali film o Dušanu Mravljetu, bil sem pa - scenarist. Tudi voznik z volanm na desni in vožnjo "kamperja" po levi....Pobudnik je tonski tehnik z RTV, ki je bil tudi malo "povezan" z nekaterimi možnimi sponzorji, mene je kot novinarja potegnil zraven, ker sem z Mravljetom že sodeloval /Spartatlon/. Režiser filma je bil Nožo Grlj s katerim sva bila v mladosti skoraj soseda, snemalec pa "prva kamera RTV" Joco Žnidaršič. Moj predlog scenarija (sodeloval je Božo s snemalno knjgo ipd.), je - da dol padeš - dobil zeleno luč pri takratnem pomembnem televizijcu Dragu Pečku. In smo šli na pot. Tam doli nas je pričakal Dušan, dan pred tekmo v svojem specifičnem razpoloženju...Velikanski kamper smo dobili dobesedno pred tekmo, ki je imela start in cilj v blagovnicah Westfield kjer sem prvič videl "nakupovalno meko" z lokali, kino ni manjkal in spoloh zabave je bilo ob neštetih trgovinah na pretek. Leto prej je Kalamajc kot smo mu rekli v Kranju, na tej tisoč kilometrov dolgi dirki - zmagal (resda je bil najboljši tekač Grk Kouros odsaoten...) in zato je bil v središču pozornosti. Po razdelitvi vlog sem bil voznik in res me je bilo groza dolge poti. Posebej takrat, ko je Joco snemal z zadnje prečke avtomobila in mi zabičal, da vozim 20 na uro, mimo mene pa so prihrumeli ogromni tovornjaki. Ko sem trznil z volanom, mi je Joco rekel: "Pa si uničil nekaj metrov filma!" ker takrat še ni bilo kamer in tehnike kot danes. Za Dušana je skrbela posebna ekipa, tudi takratna žena Zdravka in podjetnik Lojze Podgoršek. Mi smo se vozili gor in dol po cestah, spoznavali pokrajino in državo neskončnih razdalj, osupljive narave. Dušan je tekel, potem pa se je v nekem brezpotju pri kraju Boombala (če se še spomnim prav) zgodilo: prst na nogi se muje zagnojil, da je bil že kar rumeno bel in gnil. Zdravnik dirke mu je zabičal, da odstopi, Zdravka je bila ob njem vsa objokana, ker je trmasti Mravlje sklenil, da bo prišel v Melbourne četudi peš...

Začel sem ga prepričevati, da mu lahko prst ali nogo potem odrežejo pa bo konec tekov. Bil je res obup na celi črti, na koncu smo ga le prepričali. Odpeljali so ga, mi pa smo se soočili z vprašanjem: kaj pa zdaj? Scenarij je predvideval film o našem tekaču, zdaj pa...!? In smo se po dolgem premisleku odločili, da iz tega naredimo film o tem norem teku in dosnamemo kar še lahko. Nekaj je bilo baje treba potem še v Sloveniji /Jugoslaviji dodati. Film je bil skrajšan nakakih četrt ure, vse je kot televizijec naredil Božo Grlj. Nisem se več ukvarjal s tem, bila je fajn izkušnja, v Avstraliji sem bil že drugič, obakrat z Mravljetom na teku. Filma, ki sem ga "napisal" do danes nisem videl, baje pa so ga predvajali prvič (edinič?) v polčasu neke tekme. Tako se je bolj ali manj neslavno končal moj izlet v filmski svet, a Avstralija je bila res prelepa in še danes se spomnim nore vožnje in vsega kar zraven sodi. V slabem tednu sem za volanom naredil nekaj tisoč kilometrov. Mimogrede: režiser Božo ni poskrbel za mednarodno vozniško dovoljenje in sem ves čas vozil kamper sam...Pestro! Sem pa izvedel, da ni panike, če filma ni: projekt je bil ustrezno zavarovan in zato nas doma ni nihče črno gledal....

Naj dodam še, da sem v tistem času ali malo kasneje skoraj postal filmski igralec. Eden najbolj nenavadnih ljudi v mojem življenju, Marko Derganc, mi je lepega dne v prostorih radia rekel, da pripravlja film o Butnskali in računa name v stranski vlogi. No, film so kasneje posneli drugače, vloge nisem dobil - Marja Derganca in Emila Filipčiča pa sem še kdaj srečal in vedno smo se nasmejali...Butnskala je v Kranju mnogo let kasneje postala gledališko delo, Dergi in File pa sta ostala zame genija. Svojevrstna, ampak - genija. Pa karkoli že to je.