Če sem iskanje svojih novinarskih paberkov začel na koncu, ko sem dal odpoved do tedaj edinemu delodajalcu v skoraj štirih desetletjih, imam z začetkom več težav. Razumljivih in celo logičnih, namreč. Nisem eden od tistih, ki bi od rojstva vedel, kaj bo in kaj ga veseli. Kje pa: prvi mojih šest let v Davči pri družini mojega očeta je povsem drugačnih od kasnejšega otroštva na Primskovem v Kranju. Tam sta moja starša Saša in Franc zgradila dom, v prehodnem obdobju (taki izrazi so mi bili vedno všeč) pa sva z bratom Antonom (Toni je bila meni bolj ljuba inačica) bivala ločeno - eden v Kranju, drugi v Davči. Ker sem s šestimi leti že okusil radost šole, sem se kasneje rad šalil, ko me je kdo vprašal, zakaj sem šel tako zgodaj v šolo: "Visok sem bil za svoja leta!" Odgovor je glede na mojih 160 in nekaj doseženih centimetrov bil vedno razlog za smeh. No, v šoli se nisem nikdar odlikoval s pridnostjo (pa učiteljičin sin...), niti nisem bil najboljši odličnjak in podobno. Jezik sem pa vrtel vedno in vztrajno in tudi pavlihovstva sem se rad poslužil, da sem vzbujal pozornost, če sem bil že pri športni vzgoji vedno zadnji v telovadni vrsti. Ali pa prvi, kakor se vzame. Je pa res, da so že meglene slike iz gorske vasi Davče zame pribežališče kjer sem srečen in kjer vedno skušam najti kaj lepega. Pogled stare mame Marije, crkljanje mojih tet in še kaj bi se našlo. V Bregu smo doma in to v Davči pomeni več kot kjerkoli. Razpotegnjena vas, strmina povsod in...No, Davča ni vplivala name, ker sem skoraj povsod našel stik z drugimi: v šoli ali življenju nasploh. V Kranju ne bom nikdar pozabil prvih štirih razredov v stari šoli (kasneje banki pa domu obrtnikov pa...) nasproti gostilne Pri Jaku. Nekateri sošolci so še danes prijatelji, posebej Jože Likozar s katerim - sem prepričan - se ne morem spreti po njegovi zaslugi, ker je neizmerno dober človek. Tudi tam pa nisem bil nič posebnega (razen najnižji med fanti vedno...), a sem gulil klopi z mnogimi s Primskovega, ki se jih silno rad spominjam. Žal prijatelja Staneta (in še koga) ni več, ampak tista leta sem celo šolo imel rad. Drugače nisem prenašal avtoritete nikoli in nikjer do danes. Učiteljice Štinglove pa se spominjam po dogodku, ki pomeni travmo za vse življenje. V drugem razredu nas je povabila domov kjer je imela fantastične stare igrače. In dobra ženica, ki je znala tudi zavpiti in je bila mama kasneje slovitega glasbenika Silva, je za vsakogar pripravila "politanko" in sok. Kaj morem, pojedel sem dve sladkariji in potem je za eno od deklic zmanjkala. Ko je učiteljica kar strogo vprašala, kdo je grešnik, sem se javil. Kot navadno ali skoraj vedno ob takih dogodkih. Mora me je tlačila dolga leta od sramote, a v bistvu je učiteljica zgladila stvar kot pač stare in dobre učiteljice znajo. Ne vem, ali sem že takrat znal napisati kak spis malo bolje od povprečja, po odhodu v šolo pri Prešernovem gaju pa sem kmalu odkril - knjižnico. To pa je bilo bržkone odločilno, da sem svoj besedni zaklad obogatil z branjem. Moja mama, tudi učiteljica, je zmajevala z glavo, ko sem domov nosil debele knjige kot je tista o Džingiskanu...In v knjižnici (spomnim se knjižničarke Ade...) sem bil kar zanimivost, ko sem k pultu prinesel kup knjig in jih potem seveda prebral. Kako je to vplivalo na kasnejše pisanje in mojo življenjsko pot, ne vem. Vem pa, da sem komaj zmogel prebrati knjigo Potrkaj na vsaka vrata, ki me je čisto prevzela s tragično usodo upornika. Pa tudi Martin Eden je bil junak, ki me je osvojil in morda sem takrat nekje začutil kak impulz, ki me je prignal do peresa in tipkovnice danes. S knjigami nisem bil nikdar sam, kaj kmalu pa je bila (nogometna ali katerakoli) žoga razlog, da sem našel tudi šport kjer nisem bil telesno povsem podrejen ampak sem lahko brcal z vsemi. V petem razredu (zopet je bil Jože moj sošolec) sem skoraj zašel na kriva pota oziroma skrenil s poti, prava mala "barabica" sem znal biti. Odločilno je bilo, da sem leto kasneje ostal na OŠ Simon Jenko, naš razred pa so dobesedno razkosali na tri šole in mnogi od tistih s katerimi smo tisto leto razsajali, so za vedno izginili iz mojega življenja, ne pa iz spominov. Slovenski jezik ali slovenščina je postal samostojen predmet in profesorica Magda Rogelj je morda tista, ki me je nekako potisnila v drugačen svet od resničnega, ki mi mnogokrat ni ustrezal. In proti koncu osnovnošolskega obdobja, se je zgodilo nekaj resnično prelomnega.
