Gimnazijska leta so minevala, sam pa sem redko znal odločno povedati, kaj bom postal in posledično kaj bom študiral. Kot mulc sem rad gledal Perrya Masona (nanizanka o odvetniku v črno beli tehniki...) in se včasih zalotil, da bi tudi sam rad branil nedolžne. No, v četrtem letniku in tik pred maturo pa me je lepega dne vprašala vodja podružnice Dnevnika v Kranju o študiju. Bil sem iskren in sem odvrnil, da še nisem povsem gotov. Da me nič posebej ne veseli, da pa kak spis dobro napišem in...Marija (ta dobra ženska mojega življenja) je bila takoj v ognju in me je že "poslala" na novinarski študij in obenem scenarij razpletala naprej. Češ, da sem priden in naj zato zaprosim za štipendijo pri Dnevniku in...Kako je vse skupaj potem potekalo, je že meglen spomin. Dobro pa se mi je vtisnil prvi prihod v Ljubljano, na Dnevnik. Pisali smo teste za štipendijo in prvič sem videl "Knarčka" (stavba v rumeni obleki pred ljubljanskim predorom pod Grajskim hribom...). Nisem vedel, kako mi je šlo in sem bil dejansko brez nekih velikih pričakovanj. Pojma nisem imel, da gre za precej bogato štipendijo Dnevnika, ki je bil takrat za Delom drugi časopis v državi čeprav so to trdili Štajerci za Večer. Kakšno vlogo je pri dodelitvi štipendije imela Marija Mežek, ne vem - nikdar mi ni rekla ničesar, a sluti veter v jadra z njene strani. Izkazalo se je, da bom študent Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo (FSPN). Nobenega političnega pedigreja nisem imel, mene je zanimal nogomet in kot dijak sem bil vse prej kot zgleden, še manj "politično organiziran". A dobro se spomnim, kako mi je odvrnil razrednik, legendarni in že pokojni profesor Jože Ažman, ko sem povedal, da grem na FSPN novinarstvo študirat: "O, rdeči lemenat..." je rekel pomenljivo. Pisalo se je leto 1976, bivši partizan in neizmerno inteligenten in pronicljiv profesor pa je mirno izstrelil oznako za mojo bodočo fakulteto. Bil sem kar šokiran, a mi je v bistvu opis bil všeč in zanimiv in iskriv. V slogu profesorja, kiga še danes štejem med tistih nekaj, ki so pri meni bili avtoritete znanja, značaja in ne - položaja! Kajti v spominu se mi nekje pojavlja tudi njegov odgovor, ko smo ga nekoč želeli "zmotiti", da ne bi spraševal pri psihologiji. Ko smo ga vprašali, kako je bilo med vojno, v partizanih, je rekel samo tole: "Hrabri so padli, zviti smo ostali..." Smo kar debelo zijali ob tej - za tiste čase - nenavadni definiciji herojskega časa, ki ga je naš profesor (iz Krope je bil doma....) opisal povsem drugače od naših pričakovanj. Nič herojstev, en stavek in...dovolj je bilo. Še danes ga vidim pred sabo, ko je sedel pred tablo in bral Sportske novosti in obenem predaval ... Za tisti čas je bil to res edinstven primer neke samostojnosti četudi se je zrcalila skozi eksces kar v prostorih "trde" ustanove kot je bila Gimnazija.
Kakorkoli že, viharna zadnja leta srednje šole so se prevesila v študentska in nisem bil več raznašalec Dnevnika ampak štipendist Dnevnika. Kar je pomenilo, da sem stopil na novinarsko pot in od tedaj naprej do danes z nje nisem več sestopil. Zdrsnil že, a sestopil ne in nikdar ne bi napisal, da je me je vodila navzgor. Kje pa: vijugal sem na tej poti in ko zdajle tole pišem, ne bi zamenjal niti trenutka, niti ene epizode, poglavja. Preprosto sem skozi novinarstvo postal človek - poln napak in s kakšno vrlino. Eno najlepših obdobij pa je bilo študentsko na "rdečem lemenatu" in stranpoteh, ki sem jih ubiral. Nekaj moram zatrditi: ne glede na moje vesele ure in tedne in mesece in leta študija, sem bil vedno bolj v poklicu, ki je dejansko ostal moj zaščitni znak še danes.....