Za Dnevnik sem napisal kakih 10 000 tekstov ali več. Pa to nič ne pomeni. Ker si "kdo" le, če si se pokazal na malem ekranu v tej naši deželici. Se mi je tako zgodilo, da so me kot voditelja oddaje Zdravo /skupaj smo bili štirje.../ "dali v cajtenge" Stop, Jana, Antena...v enem letu!? Ojoj, slava do neba! Ne bom hinavski in rekel, da mi je bilo vseeno. A spremenil se nisem in zato mi je še danes najlepše pri srcu, če se s kom srečam po dolgem času in mi to reče. Nič tudi nisem obogatel čeprav mi je najbolj pomagal odličen honorar na Valu 202 kjer sem delal precej let in marsikdaj kdo ni verjel, da sem dejansko Dnevnikov novinar. Televizijski čas je bil torej čas, ko me je kdo opazoval od blizu ali daleč ali me pozdravil kar tako ali...Sam sem glede tega ohranil nekaj, kar je bila moja lastnost tudi pri Dnevniku: znal sem stopiti iz okvirov. V televizijskem studiu pa sem stopil na stol in sam sem se tega domislil. Moral sem se pogovarjati z Vinkom Jelovcem, košarkarjem pri dveh metrih in z mikorofonom sem stopil na stol...pa je šlo. Eni so ploskali in se zabavali, eni so se zgražali (češ da smešim sebe in moje centimetre v višino), opaženo pa je bilo. Osebno: cilj dosežen. Drugače pa čeprav - bedasto? Tudi mogoče. Osebno sem sicer ponosen na nekaj drugega. Ni ravno izvirno, a odločil sem se in predlagal serijo kratkih portretov nekdanjih filmskih otroških junakov. Najprej sva s snemalcem /legendo iz Šenčurja/ posnela klepet z Matijo Barlom, prvim Kekcem. Ko smo že pri centimetrih: no, tu sva se pa lepo iz oči v oči gledala. Bil je velik Gospod (živel v Nemčiji, kasneje se je vrnil), iskriv pred kamero in do tedaj kar dobro "skrit" čeprav ga je poznal vsak Slovenec ali Slovenka. Hujši podvig pa je bil "odkritje" Petra iz znanega filma Ne joči, Peter. Iskal sem dolgo časa in ga našel v modri halji v nekem skladišču nekega podjetja: tudi ob tem so mnogi osupnili, ker je bil po vsej filmski slavi čisto navaden "človek iz ljudstva". Nisem pa našel dekletca iz Doline miru in še koga, a s takimi idejami sem si ustvaril malo "televizijskega imena" kjer pa je vodenje oddaje Zdravo pač bilo nekaj posebnega. Spomnim se, kako res simpatična, preprosta in dobre volje je bila Sanja Doležal iz Novih Fosilov in kako neposreden je bil Lojze Slak s katerim sva se še dolga leta pozdravila, izmenjala kako besedo. Legenda bil in bo in je. Upam si trditi, da sem se znal pogovarjati v živo in čeprav nismo imeli nobenih posebnih priprav, sem s Tajdo (ona pa perfekcionistka...) preživel tisto leto ali nekaj več kot "bombrader treh medijev", ko so me imenovali v Anteni. V Jani smo bili predstavljeni vsi štirje...

No, v redakciji Nedeljskega pa mi je nekoč France Stele, dolgoletni urednik in silno načitan in razgledan človek, rekel s tistim svojim umirjemnim glasom: "A veš, ko pašteto odprem vedno pričakujem, da boš ven skočil!" je bil odličen odziv na mojo mladostno zagnanost pri časopisu, na radiu in televiziji. Še nekaj: vse to mije Dnevnik omogočil, dovolil. Pa tudi bilzu mene ni manjkalo kolegic in kolegov, ki so pokali od "foušije". V tem sem pa užival...naj jih razganja! Ker nisem nikomur nič vzel in ker se sem se vsega lotil sam, brez zvez in poznanstev ali česarkoli drugega. To pa mi je še danes v posebno zadovoljstvo, ker sem bil verjetno zavedno in nezavedno od nekdaj tudi trmast. Še ene epizode televizijskega obdobja pa se bom še dotaknil, ker je tako značilna in poučna, da bi se lahko zgodila tudi danes....