Ko sem lepega dne stal pred tablo pri matematiki, se je pogovor sukal o mojem raznašanju Dnevnika. In profesor Avsec me je vprašal, kaj sem kupil za prve plače? Ko sem povedal, da moped ("dvobrzinca" na Kokrici...), me je prestrelil z narejeno strogostjo zakaj nisem kupil kalkulatorja ali "rehenšibarja" - točno se ne spomnim. In sem sam pri sebi zaključil, da sem dokončno "oplel" pri njem. Ko se je v četrtem letniku Gimnazija že pripravljala na maturantski sprevod naše generacije, sem jaz v eni od učilnic reševal dvojko pri matematiki pa potem maturo v normalnem roku in - šlo je. Nič ni podaril Avsec, za možnost še enega popravljanja pa se je takrat potrudila sošolka Nataša, predsednica razreda. Vem samo, da sem z mopedom divjal domov, se oblekel v maturantski gvant, ki sem si ga kupil sam in kasneje je bila veselica v hotelu Creina do jutra...

Svoj stik s časopisom, ki sem ga pisal štiri desetletja, sem obnavljal vsak dan. V dežju in soncu. Spomnim se tudi pokojnega profesorja Slavka Brinovca, ki naju je s sošolcem Dušanom kaj kmalu presedel v prvo klop pred kateder. Je že vedel zakaj. Če se je zadnjo uro pripravljalo k dežju in smo imeli na urniku njegovo geografijo, nama je znal pomigniti in sva prej odšla raznosti Dnevnik, da naju ni ujel dež. Moj rajon je bil Vodovodni stolp, Švabska vas..Begunjska, Mrakova, Mlakarjeva....Nepozaben čas s torbo na kolesu ali mopedu in kakih 150 izvodi časopisa. Danes bi ga tam verjetno lahko raznosil v nekaj minutah, žal je nov čas "ubil" navezanost ljudi na (takrat) "zeleni Dnevnik". Na pamet sem hitro znal seznam naročnikov in Dnevnik me je spremljal do konca gimnazijskih let. Do tik pred zdajci se mi sanjalo ni, da me bo v bistvu vse življenje. Nečesa pa sem se naučil in to sem kasneje znal povedati kolegom novinarjem: mi se trudimo z iskanjem pravih vsebin, aktualnostjo in v redakciji vse to lepo zapakirajo bralcu z naslovi in ostalo opremo. Vsi garamo, nato pa raznašalec časopis vrže v dežju na prag, malomarno zatakne v nabiralnik in jezni bralec ponori in ga - odpove. Ne vem, če sem sam sebi in svoji "zgodovini" tako dodajal pomembnost, a dejansko je tako bilo in je. Slovenci hočemo svoj časopis lepo na prag in dovolj zgodaj, drugače ni dobro. Sledil sem temu in še danes skoraj na pamet poznam vsako hišo ali blok v tistem delu Kranja kjer sem Dnevnik nosil ljudem, ki so kasneje brali moje tekste.

A dejansko pišem o mojem utiranju v novinarstvo in ne o radostih in tegobah raznašalcev. Prav v tem času pa nastopi ključna oseba, ki je v mnogočem utirila mene samega oziroma vsaj odvrnila kak dvom ali negotovost, kaj bom počel v življenju. Krepko čez 100 let že ima Marija Mežek, nekdanja vodja podružnice Dnevnika, ki je bila v središču Kranja, nasproti glavne cerkve. Ona mi je strogo zabičala, kako moram biti vesten in temeljit in ona je lepega dne izrekla kar usodne besede. Neizmerno sem ji še danes hvaležen zanje, ker je bila Marija tudi znotraj podjetja Dnevnik cenjena in spoštovana. Ne po naključju: bila je energična, zgovorna in tudi odločna. Ne vem koliko je to vplivalo na moj prehod v novinarski poklic, a nekega dne me je proti koncu četrtega letnika gimnazije vprašala....
Spomnim se kot bi bilo včeraj in danes želim stoletnici vse dobro. Kajti njeno vprašanje in moj odgovor sta pomenila zametek mojega novinarstva v res prvobitni obliki. Vedno sem ji bil in bom hvalažen čeprav sem šele po najinem klepetu kasneje dojel njeno vlogo. In dejansko sem takrat vstopil v svet, ki me je posrkal kot tornado in vrgel med vojščake sedme sile. A najprej je bilo takole....