Ko človek naleti na življenjsko pot družine Aljančič, je lahko samo iskreno navdušen. Čeprav nam vsem ni dano ravno razumeti pomena, globje vsebine in tudi rezultatov početja ljudi, ki so predani znanosti, naravi....moramo sprejeti vztrajanje in trmo, če hočete.

Le tako so lahko 45 let svojo ljubezen do jamskega sveta ohranjali tudi v Kranju in le tako so lahko svoj laboratorij razvijali. Danes je prav, da je končno k njim pristopila mestna občina in s proračunskim denarjem udejanila nekaj skupnega: Kranj bo zdaj človeško ribico pokazal svetu. Vsaj tistim, ki bodo v naše mesto prišli....

Pa ne gre za kako komercializacijo. Za trgovino. Gre predvsem za to, da razvijemo in ohranimo nekaj dobrega. Ljudje kot so Aljančičevi (izročilo se prenaša s starejših na mlajše), so dragocenost našega mesta. Tega se premalokrat zavedamo in prezremo dosežke, prispevke in še kaj. Toda vsaj v tem primeru je realno pričakovati, da bodo desetletja vztrajanja nadgrajena tudi tako, da bo to dojel širši krog.

Človeška ribica v Kranju je dejstvo. Proučevanje in vedenje o njej sta procesa, ki trajata in bosta še. Lepo bo, če bomo vsi lahko odškrnili vrata v njen svet in je pri tem ne bomo motili. Kranj ima torej nekaj posebnega, ker je poseben. Zaradi ljudi kot je družina Aljančič predvsem. In tudi zaradi človeške ribice.