Vrtičkarstvo je zelo dober opis pojavnih oblik našega gorenjskega, slovenskega značaja. Naš vrtiček mora biti urejen, najboljši. Od ograjice naprej pa...bodo že, ni moja skrb. Zaradi take mentalitete smo radi omejeni: tole tu je moje, naše, naprej me nič ne briga, ni moja skrb.
Vrtički okoli Kranja so tudi pojavna oblika odnosa države in občine do okolja. Če bi obe skupaj (kot v primeru novih vrtičkov) delovali odločno in usklajeno, tega in takega vrtičkarstva ne bi bilo. Oziroma: ne bi ga bilo tam kamor ne sodi. Ne bi gozdnih robov krasile ograje, lesene barake, plastični sodovi ipd. itd. Zanimivo: nihče v mestni politiki do zdaj tega problema ni izpostavil, ko je pričakoval glasove Kranjčank in Kranjčanov. Bomo pa mi, ko se Trma pojavi na volitvah...
Bistvo ni nastajanje vrtičkov na črno, še manj njihovo podiranje. Bistvo je kot vedno v reševanju problema, ki se mu reče: "moj košček vrta za mojo solato"! Preveč za tako veliko občino tako pomembnih politikov? Ne gre za milijonsko naložbo, gre pa za posluh: ljudem vrtiček veliko pomeni in župan, ki jim ga bo pomagal obdelovati, bo za njih dober... Podreti in postaviti zasilne ograje je ena plat, poskrbeti za "flikco zemlje" pa druga....
Oblast, ki poskrbi za majhne tegobe navadnih ljudi, dobi širino. Razumevanje tega žal ni lastno v tej deželi kjer vrtički v glavah pomenijo največjo težavo.