Predpostavite, da se vam ob rojstvu zgodi kar se je družini male Gaje. Ni lahko, toda vsi drugi tega ne vemo, ne moremo dojeti. Lahko pa sprejmemo in pomagamo. Kranjska porodnišnica je bolnišnica kjer se napake dogajajo kot povsod. Lažje zapisati kot doživeti v lastni družini, z lastnim otrokom.
Kaj je ključno v zgodbi? Nesporno: opravičilo, ki ga ni bilo. Porodnišnica je zamudila osnovno človeško poslanstvo - človeško gesto ob dejstvu, da je otrok za vse življenje obsojen na posledice poroda. Krivda? Ta je vedno nekaj, kar si različno razlagamo. Gajine drugačnosti, njene nemoči, njene odvisnosti od ljubezni drugih pa si ne moremo drugače razlagati. Razlaga je samo ena, edina, človeška.
Starša male Gaje do danes (stara sedem let) nista dočakala, da bi iz ustanove kjer se je vse zgodilo, doživela človeško, toplo, sočutno reakcijo. To je tisto kar ne more prisoditi nobeno sodišče, tega ne prinese sodna zmaga niti odškodnina. Slednja je prenizka pa ne glede na številko, kajne? Ker si Gaja ni zaslužila tega, kar se ji je zgodilo - in tega si ne zasluži nihče.
Kranjska ustanova je dolga leta svojega delovanja postala tako pojem strokovnosti in skrbi za matere in otroke. A žal je tudi pojem slabega vodenja in še česa zraven. Zato je zgodba male Gaje širša in bolj boleča: ves ta čas kalvarije za pravico otroka, ki je (sodba še ni pravnomočna) ob porodu izgubil možnost za normalno življenje, ta ustanova ni bila sposobna človečnosti. Ta ne stane nič ali pa vse. Beli bogovi...?