Ko sem se (v mislih) že zdavnaj poslovil od "lisjakovega dnevnika" v prestolnici, mi je ponudil sodelovanje kranjski župan. Sprejel sem ga, ker sem ušel zelo možni "končni rešitvi" mojega cenzorja in ker sem bil povabljen, da "prodam" nekaj kar pač znam. Tretja okoliščina: rešil sem lastno rit na ustrezen način, ker sem bil iz javnega denarja malo manj plačan kot je bila moja plača pri enem osrednjih časopisov v Sloveniji. Ko sem oddelal svoje, je pogodba potekla, odšel sem na "sončno upravo" oziroma med nezaposlene in mirno pričakal upokojitev. Kaj sem naredil, je dokumentirano. Česa nisem uspel narediti? Tistega kar me je prepričalo, da s tem delom ne bi več nadaljeval. Ker ne bi imelo smisla: "perje bi frčalo", odšel bi slabe volje in skregan...tak pač sem. Škoda se mi zdi edino to, da je Kranj kot moje mesto tako zaplankan, da niti o sebi ne zna povedati na ustrezen način tistega, kar se v njem dogaja. Kupljene "novice" so pač le ena plat.
Ko nek politik (zame izključno demagog in potencialno koruptiven človek) začne pet pred dvanajsto ukrivljati hrbtenico oziroma se nagibvati k tistemu, ki ga je do tedaj pljuval "na štiri šihte", sem vesel. Ker me je samo enkrat več prepričal, kdo je in kaj je. Daleč od tega, da bi bil edini - je proizvod skrbi za lastno rit, s čim manj dela, na tuje stroške. Mnogi takim še vedno verjamejo in zato je mestna blagajna in kar je v zvezi z njo pač tarča tudi takih. Zlasti v rit tistemu, ki si ga prej poniževal in žalil pa ni moja manira. Imam kratko hrbtenico, a sem ji hvaležen: glava zaradi nje ne pade v rit, če se bolj grobo izrazim.
Cena je vedno ključna v skrbi za lastno rit. V svojih 40 letih nisem niti enkrat nikogar cukal za rokav, da bi dobil povišico ali "stimulacijo" kot se je izključno osebnemu privilegiju šefov reklo "dodatkom k plači". Samokritično: nikdar ne bi odklonil evra več, ampak poniževati se pa nisem hotel. In sem raje "fušal" ipd. za svojmaterialni blagor kot pa klečeplazil okoli "lisjakov", ki me itak niso marali. Jezik pač terja svoje, če je dolg pa - dvojno. Zato sem vedno znal postaviti ceno, tudi občini. In zato sem vedno naredil kar sem moral in zmogel.
Cena kranjskih mestnih svetnikov in svetnic je tudi - mobilni telefon, ki je zastonj. Ali računalnik ali celo dron, ni pomembno. Droben privilegij, ki v milijonskem proračunu ne pomeni nič. Je pa ilustracija skrbi za lastno rit na dokaj poceni način. Zakaj moram nekemu politiku omogočiti cel arzenal tehnike in zakaj jo potem lahko odkupi od občine, jaz pa ne smem sodelovati pri tem, je uganka našega Kranja. Oziroma: razrešen rebus skrbi za lastno rit.
Prihajajo novi, mnogi stari se poslavljajo. Roko na srce: hvalabogu, da jih ne bo več. Tistih, ki jih bom poznal predvsem po tem, kaj sem jim kupil zanje, otroke, družinske člane....Ne dvomim, da se bodo stvari ponavljale. Ker je cena v politiki relativna, navadno pa je bila zame potrdilo, da nek lokalni politik ne šteje nič: če je za zastonj telefon pripravljen narediti marsikaj, potem je sklepanje na druge stvari logično.
Vse in vsakdo ima svojo ceno, pravimo. Tragika je, če ta pove o tebi samo eno: da si kupljiv kot tisti, ki nam je trobil o pokončnosti, zdaj se pa nagiba...k županu ali evru iz občinske blagajne, je vseeno.
Miran Šubic - ker sem bolj kratek, se nagibanje manj opazi...ali pa tudi ne?!