Najprej: briga njih. Tiste, ki kandidirajo oziroma predvsem tiste, ki so na prvih mestih list in seznamov. Ker to pomeni pač, da bodo izvoljeni. Da so lahko izvoljeni. In potem lahko vplivajo in trgujejo. Dobijo nov telefon in računalnik, še dron si privoščijo.Pa par sto evrov sejnin tudi prav pride. In so zraven, ko se odloča in za svojo dvignjeno roko ali pritisnjen gumb pač vsakdo in vsi izpsotavijo neko ceno.

Zato je iluzorno misliti, da ne vpliva na vas tisti, ki sedi v mestnem svetu. Pa še kako! Ker morda za vašim hrbtom trguje, se okorišča ali pa s plemenitimi nameni pomaga tudi vam in vsem nam. Zato je na lokalni ravni trgovina politične elite toliko bolj zanimiva: bomo cesto dobili mi, ki smo blizu župana in njegove večine ali oni, ki so opoziicija in nič ne morejo? Odgovor je preprost.

Sam ne bom glasoval za nikogar od njih, ker so moje zaupanje zapravili. To pa je osebna in ne politična izkušnja. Je plod opazovanja in dojemanja, kaj so počeli štiri leta. Kako so kameleonsko spreminjali barve, kako so hinavsko napadali s hrbta, kako so se prodali in zlasti: kaj so delali in kaj so govorili...To pa ni kako nagovarjanje, da ne smemo voliti naših predstavnic ali predstavnikov! Kje pa: je samo izraz spoznanja, da smo še enkrat več - zavozili. Pa s tem ne mislim nikogar konkretno, razen sebe. Še enkrat več sem naivno verjel, da nas nekaj politika (kot celota ljudi in odnosov) pelje iz province, iz zatohlega zadaha plesni in klavrnosti starih zamer ipd. Ne, ni nas peljala. Odpeljala nas ni nikamor, o tem sem prepričan.

Staviti v Kranju na pretok misli, soočenje mnenj in konfrontacijo intelektualnih pogledov na zdaj in naprej, je žal iluzija. Za to so potrebni drugačni ljudje. Slabo mi je želodcu, ko se spomnim, kdo vse je štiri leta oldočal o meni: dvigovalci (mišljeno tudi svetnice, ne le svetnike) rok po naročilu in brez pametne presoje, demagogi anticepilnega pridobitništva za lastno rit, realne presoje nezmožni prodani liki in tako dalje.

Politični Kranj spremljam od nastanka slovenske države in nove občine (pa še dlje...). Nikdar nisem trdil, da je moj pogled edini dober in pravi. Še premalo sem se naučil iz vsega tega. Zdaj sem šolo dokončno pustil in samo še bolj naivno upam, da se v tej mladini, v teh mladih generacijah pojavi kdo, ki mu bom dal glas zato, ker bo sposoben zatohlost province prevetriti.

Še teden dni in potem bomo za štiri leta izbrali oblast. Vsi, ki (ne) bomo volili. In za vse. Pomislite...

Miran Šubic, ki opazuje in kaj zapiše.....