Za nedoloćem čas sem se preoblell v bolnika- Rak, že znano. V bistvu: dva. V enem teleu. Zdaj sem z njima spoznal borce, ki se znajo boriti. Ni bila nedolžna izkušnja, ker sem pač vse prej kot lahek zalogaj: na meni so "trenirali" znanje. Demonstrirali stroko. Vrhunska raven me napoti naprej, a doživeto me je spremenilo ali ohranilo najveečjega v največjega zagovornika ljudi, ki sem jih spoznal pri delu. Ko človek pristane v trebuhu ogromne bolnišnice, ne ve vseh skrivnosti in čarov. Predvsem pa ne more sprejeti neštetega števila ljudi, ki rešujejio življenja. Med njimi so velemojstri, znani doma in v tujini. Pa to zame ni argument: sam to preizkušam, sam to doživljam in - preživljam.

Lepo je brati in slišati, a ko ti gre za glavo, ti je vse jasno in bisztro: znanje teh ljudi rešuje drugim ljudem življenja. Onemu pljuča, temu srce, tretjemu glavo - celota pa je pač preživetje, življenje. Dramatiziram? Ne, ker sem v nekaj mesecih to dejansko izkusil. Ne v besedah (ki so moje orožje...), z dejanji. Strokovnjak, ki zna reševati, je neprecenljiv. Saj to smo vsi, ampak...

Izida ne presojam. Je lasten vsakomur od nas. Moj je samo moj: z njim bom živeč in nekoč kot vsi umrl. Do takrat izkušnje te vrste nikomur ne žečim, z mojo pa živim. Ker povsod po tej državi moramo ceniti stroko, znanje. Ne - na primer - požeruhe iz javne blagajne. Ne bčeferje v plačanih javnih službah, ki se povampirijo ob obloženi mizi neke požrtije. Pa saj to vsi vemo - ne znamo pa spreminjati.

Nisem veren človek. A to ne pomeni, da ne cenim in spoštujem tega dopisa, ki ne zadeva človeka s skalpelom v roki in aparatur, ki jih uporablja za boj za zdravje ljudi. Z veseljem ga objavim, ker je bistvo enako: naj bo to vrhunska medicina tega našega zdravstva ali močitev za dober namen...

Spoštovani g.Miran Šubic,

Spoštujem in cenim,da svojo bolezen ne skrivate za zidovi,zato,verjemite,da mi ni vseeno,kar Vas je doletelo.

Ker me je pokojna mati vzgajala v delavnosti,poštenosti in v katoliški veri,da moramo moliti in prositi za bolnike,bom po njenem prepričanju,ravnal popolnoma enako za Vas.

Saj veste kaj pravi pregovor:UPANJE osvobaja,strah zapira.

V želi po čimprejšnem okrevanju,Vas lepo pozdravljam.


Saj gre za dober namen, ali ne? Gre.

PS

Vsaj 100 različnih ljudi, poklicev, profilov našega zdravstva sem spoznal v nekaj mesecih. Trdim, da me je vsakdo zdravil in mi pomagal. Kqko dober občutek. Ne le zame, za vsakogar: ker pomagajo vsem.