Jasno je, da sem občutljiv. Kako ne bi bil, ko pa si lahko privoščim luksuz, da ob pomanjkanju tem za razmislek, razmišljam o raku v meni in kako z njim. No, on ne razmišlja, k sreči. Znova zatrdim, da pa teh misli ni toliko kot bi pričakoval glede na do zdaj ugotovljeno in kaj tudi že zdravljeno.... Zato so seveda blažilo sporočila, ki jih - naj se omejim na res posebno skupino - pošiljajo "nogometni soborci". No, pri tem pa sem sentimentalen in nujno prikličejo stare nogometne zgodbe, ki smo jih doživljali in preživeli. Oglašajo se mi iz širšega in ožjega okolja, niti ni pomembno od kje. Nogomet je bil pač desetletja zame nekaj več in obujanje spominov morda tudi na Trmi še pride na vrsto. Marsikdo ne bo verjel, če bom zapisal tisto, kar se mi je ob žogi in z žogo dogajalo.

Nogomet mi je dal kopico športnih "sovražnikov", ker tako kot pri bolezni ni vmesnega izida: zmagaš ali izgubiš, neodločeno ne šteje. Ker sem vse v "fuzbalu" jemal in delal zagrizeno, me nasprotniki niso nikdar ovirali, motili - so me pa motivirali, da sem "grizel" še bolj. Anekdota o tem pa morda tale in vključuje skupnega znanca in - Srečka Katanca, ki sem mu preko tega znanca poslal pozdrave (sva sodelovala pri knjigi Slovenija je šla naprej in v Koreji in...). Ko sem ga vprašal, kaj je rekel Srečko na moje pozdrave, mu je bilo sprva nerodno, a sem vztrajal, da zvem odgovor človeka, ki ga še danes izredno cenim in spoštujem in - glej podobnosti -želim zdravja, ker je tudi on bolan. Srečko je ob imenu "Miran Šubic" rekel: "O, gorenjski pitbul!" Kompliment nad komplimenti, vsaj zame čeprav je bil znanec prepričan, da bom morda užaljen. Če to Srečo reče o tebi, potem...

Čas bolezni je torej čas za pogrevaje takih zgodb. Sam svoje preteklosti nisem odkril v bolniški postelji, rad sem tudi drugim trosil zgodbice kot je tista zgoraj. Vrtim jezik pač hitro, kaj bi se sprenevedal in zato tudi uživam v pripovedih. Rad pa tudi poslušam druge čeprav navadno ne dam do besede, ker reka besed kar vre iz mene. Sem pač bil pitbul pa še marsikaj v (kranjskem, slovenskem) nogometu: niti sekunde ne bi zbrisal ali pozabil. Neizmerno sem torej ponosen, če "prileti" spodbuda s Primskovega ali pa s Planine ali pa iz Zasavja, Kidričevega, Komende...

Ker pa sem še vedno na etapni dirki ali igram tekmo s podaljški in morda enajstmetrovkami, znova lahko vsakomur ponovim neko "modrost", ki jo dolgujem športu, posebej nogometu. Glasi se pa takole in vas prosim, da premislite, če imam prav: ZMAGOVATI ZNAMO VSI, IZGUBLJATI LE REDKI - IN ŠPORT TE IZGUBLJATI (NA)UČI! Če si izgubil pet tekem, šeste ne boš in obratno. Nekaj je na tem kar pomaga skozi življenje. Meni tudi zdaj, ker nisem v nogometu in nasploh nikdar hotel izgubljati, učil sem se pa.

V nov teden sem torej po res zahtevni preizkušnji vstopil po starem: nogometno in filozofsko razpoložen. Morda sem zato za trmastega "vojskovodjo nogometne osamosvojitve" - pitbul...