Kar takoj zapišem, da so stvari, ki si jih do seznanitve z diagnozo hude bolezni, niti predstavljal nisem. Ob pomisli, da bi moral jesti bolnišnično hrano, mi je bilo - slabo. Ker kakih 50 ali 60 let nisem bil niti blizu temu. Prav tako je prav, da seveda svoje predsodke o tem in onem pač opišem kot sebi lastne, ne splošne. Tako kot grem težko v tuje stranišče in še kaj bi se našlo. Pač: tak sem, a predsodke imamo vsi. Ko sem obležal v ljubljanskem kliničnem centru, sem bil sprva še prepričan, da ne bom zmogel grižljaja hrane, ki je pač taka kot je. Kakšna?

Ni kot doma, jasno. A prijazne sestre so me spodbujale, celo prosile, da naj jem. Dvignjen pokrov nad hrano na fotografiji, me je najprej presenetil: nekaj, kar rad jem in še dobro zgleda. Od tu naprej sem svoj predsodek - pojedel. Celo z užitkom. Ne samo enkrat, tudi "šmorn" za večerjo je bil v tem slogu. Razlaga je sicer preprosta: lakota dela čudeže, a sem se na bolnišnico pripravil (roko na srce me je moja Mojca s skrbnostjo, ki je pač od nekdaj ena njenih glavnih lastnosti...) in sem imel s sabo tudi "zasilne rešitve". A je vse to ob zgornji ponudbi postalo manj pomembno. Previdno sem se lotil hrane, ki so jo pripravili zame in s tisto govedino in prilogo in omako pojedel še enega močnejših predsodkov (nikdar nisem maral niti šolskih malic, vampe v gostilni na Laborah pa pomlatim...). Dojel sem, da se vse v življenju lahko spremeni, človek pa prilagodi. Ker nisem bil deležen neke zelo posebne predpisane diete, je bilo morda vse skupaj še lažje. Spremenil sem torej vnaprej privzeto sodbo o slabi, neokusni hrani v bolnišnici in čisto nič mi ni tega težko priznati. Še več: to je bil še en spopad z boleznijo, ki prinaša spremembe. Ta je bila morda še najbolj nedolžna in banalna, a zame je bil hud miselni preskok, ko sem vzel v roke vilice in nož in...

Nasploh sem kar zapleten kar se tiče nekih ustaljenih predstav o nečem. Tudi o kom. Predsodki so že mnoge ljudi odpeljali proč od ljudi: ker ne maram tega kar mara on, se ne druživa...Ja tako tudi potekajo zadeve med nami. Imam sposobnost, da lekcijo sprejmem in se skušam (ne vedno javno...) tudi kaj naučiti, sprejeti in dojeti. Če je to prinešeno na mojo mizo na intenzivnem oddelku po hudo zapletenem posegu, toliko bolje. Izredne okoliščine človeka vedno prisilijo, da se odziva in skuša v vsakem takem primeru kaj dobrega najti ali kako izkušnjo sprejeti. Zato čisto mirno zapišem, da sem (priznam: alternative kljub vsemu ni bilo velike) torej predsodek pojedel kar se za moje prejšnje zgražanje nad tako hrano tudi spodobi. Kazen mora biti, kazen je vzgojna - tako reče boter Mesec zvezdici Zaspanki.

Rak s katerim se borim pa seveda vpliva tudi na druge predsodke in predstave o marsičem. To je davek, ki ga moram plačati in s tem res nimam težav: sprejemam kar me doleti in skušam vse to obvladati čim bolje. Če trpi ego, ko spreminjam podobo v sebi, o sebi in še marsičem? Seveda trpi, naenkrat ni nič več kot je bilo. Ne glede na konec, ki za vsakega človeka vedno samo eden, sem zdaj ponosen, da nekega predsodka, ki ni temeljil na izkušnji ampak utvari, nimam več. Pa ni edini.