Sem v vmesni fazi. Čakam, celim rane preteklih spopadov z rakom in seveda čakam nove. Pišem svoje vtise, blodnje ali karkoli. A v petek (kratke razdalje obvladam kljub bolezni, ker mi tega niso prepovedali) sem se ustavil v pekarni, znani in priljubljeni, v sosednji občini. Grdo sem parkiral in deževalo je in...izgovori, res. Pa mi je nekdo potrobil in sem z rokami nakazal opravičilo. Odšel sem v pekarno, ko so se vrata odprla in je k meni pristopil gospod z nagovorom: "Jaz sem vam trobil," in še preden sem ponovno priznal (ne tako redek...) greh, mi je rekel: "Gospod Šubic, berem vaše zapise. Veliko zdravja želim in lep praznik!" Utišal me je. Cmok sem imel v grlu, nisva prijatelja, znanca komaj. "Oprostil" mi je greh s parkiranjem in mi zaželel...

Verjetno pretiravam z odzivi, ki mi godijo in pomenijo neko stopnjo v času moje bolezni. Če me bo premagala, jih ne bo več. Tudi tisti iz naslova sodi v isti kraj, poslal mi ga je znanec, jaz bi mu celo rekel "nogometni prijatelj". Še eden tistih, ki pač poskrbijo za počutje v vmesni fazi. Zdaj sem namreč v njej: potem, ko sem začutil, da je z mano nekaj narobe preko stikov z medicino in diganoz in preiskav in operacije in...najavljena, predstavljena nova bitka, nove etape, gorski cilji, kronometri...Uporabljal kolesarske izraze pa seveda ne pritiskam pedal, moral bi zapisati kaj o prvem polčasu, sodniškem dodatku, podaljških ipd. Ampak kolesarska preizkušnja trenutno najbolje ponazarja dogajanje v meni in okoli mene.

Med tem moram ponovno omeniti ljudi okoli sebe. Ne bom se cmeril od ganjenosti, ker oni vsi vse vedo. Smo si pač blizu: ko mi zadiši znana juha po operaciji, je to čudežni eliksir. Ko dobim klic iz tujine, razdalje sploh ni. Vse to je kulisa hude bolezni in bolnika z njo: brez patetike, zato pa s skrbjo, ki je lastna pač ljudem v družini in okoli nje. Ob to dam klic prijatelja s katerim sva nekoč tam dol na jugu v vojaški suknji napravila verigo prijateljstva. Ni odvisna od števila klicev in obiskov, je pa trdna kot so to navadno vezi iz časov, ki so specifični. Zato je seveda tak klic kot spominska knjiga in list v njej je namenjen prijateljstvu in časom za nostalgijo.

Ob vsem tem pa moram dodati dnevne stvari: res sem si dal pravo konjsko dozo samozavesti s pisanjem, ki ga ni zmogel noben slovenski medij ali novinar. Bil je novinarski hazard: napovedal sem oprostitev politika, ki ni bil nikdar "moj", še manj pa jaz "njegov" in tako bo ostalo. Moja napoved je bila točna, vse ostalo je zame pač politična navlaka človeka, ki svojo politiko temelji na delitvah. Ni edini in to ne spremeni dejstva, da je slovenska pravna država (ki je on javno ne priznava) pokazala tisto kar sam tudi pri sebi doživljam na "mikro ravni": borim se po svoje proti sistemu, ki me skuša utišati s kapitalom (javni denar!) in politiko. Dobivam jih po glavi in kdaj tudi zmagam: odneham pa ne kar tako. Zato sem pri 67.letih zabeležil kot rakov bolnik, upokojeni novinar, urednik in kar je še te navlake zmago presoje, ki je bila sicer logična (sodišče je to potrdilo): nihče v tej državi ne sme biti obsojen, če za to ni dovolj dokazov ipd. Pa pisal se on Janša ali Šubic ali kakorkoli. PRAVILNA NAPOVED IZIDA SOJENJA JE BILA NAJVEČJE PROFESIONALNO DARILO SAMEMU SEBI. DO DARIL PA SEM V TEH DNEH UPRAVIČEN...

ps

Nikogar ne silim v za ali proti temu ali onemu politiku ipd. Sam si upam javno zapisati, kaj si mislim. Pa vendar sem s temi zapisi - upam - vsaj malo napisal o svoji doslednosti. Ni popolna, a se pokaže in bo šla z mano naprej - do konca.