Če že razkrivam osebne, celo intimne zadeve, moram zapisati tole: mislim, da se je prvič v življenju zgodilo, da največji krščanski praznik sovpada z mojim, osebnim. Naključje brez povezave je to. Človek pa vedno nekaj povezuje, kombinira in tako se je pač to danes zgodilo. Zelo jasen in otipljiv razlog je že na krožniku in kot vsako leto (res že dolgo časa...) naša mojstrica potice prinese darilo, ki sodi k obema praznikoma: potico. Tako, da ji ni para po okusu in sploh. Če kdaj, potem takrat dojamem, da se je leto obrnilo, da bo treba dodati novo številko, da sem za leto starejši. Sicer temu ne posvečam velike pozornosti, ker "narekovanih" veselic in praznovanj ipd. načeloma nisem ne pri sebi, ne pri drugih jemal kot "ukazov, da si vesel". Cenim tudi drugačne pristope, ampak moj je tak. Bili so časi, ko smo v mladosti znali veseljačiti za rojstne dneve, srečanja z bližnjimi in prijatelji so še vedno ostala - ampak brez pretiranega objokavanja, da se pač staram/o/ ali drugih posebnih zunanjih oblik. Ne gre prezreti, da prav z leti nekako drugačen postaja tudi odnos do takih dogodkov. Nikakor ne slabši, samo pomensko in vsebinsko prilagojen. Potica pa bo kot vedno zame eden vrhov praznika, ki sta letos kar dva...Vsakomur privoščim, da v krščanskem najde sebe in naj ne bo predrzno in nespoštljivo, če dodam tole kar sem prejel včeraj od človeka s katerim se poznava dolga leta...

Jutri grem k deseti maši na Brezje.Marijo bom prosil za tvoje zdravje.lep Velikonočni pozdrav.

S Kokrice je prispelo tole sporočilo. Še eno od tistih, ki v srži pomenijo zame - vse. Ker sočloveku vedno pomeni sočutje veliko. Pri tem nisem ne solzav, ne ohol. Nekdo drug bo ocenil, da je bolezen kazen, nekdo bo skomignil z rameni - dokler nisi vpleten in udeležen, je vse drugače. Vem, ker sem (bil) sam tak. Ne, da me usoda drugih ni zanimala, preprosto sem pristaš osebne (pre)izkušnje in ne presoje drugim in drugih. Zato je seveda zame "dvojni praznik" danes del vsega tega: do 67.leta sem bil en človek, zdaj sem drug - kar se tiče raka in njegovih preizkušenj, seveda. Samo eno veliko željo imam in prošnjo samemu sebi: da se ne bi spremenil v nekaj kar nikdar nisem bil in bi preizkušnje jemal kot do zdaj! Več bo že preveč...Ker sem pač svoje osebno življenje v mnogočem spremenil v javno, je zahvala tudi ob praznovanju na mestu. Kdo bi si mislil, da bom kdaj neizmerno vesel zgornjega (in slehernega drugega) sporočila, ker je v svojem bistvu tako zdravilno,bodrilno? Ravno zato je bolezen tudi čas za veliko novih (pre)izkušenj. Mene jih čaka še nekaj zelo zahtevnih, tveganih, da ne zapišem kičasto: usodnih. Toda pomladni dan je tu, meni dragi ljudje so tu, potica pa tudi...Torej? Trmast sem bil in sem in bom.....

ps

Ko sem prvič dojel, da je 20.4. rojstni datum ene najbolj negativnih osebnosti vseh časov, je bil to še en razlog, da ga nisem preveč razglašal. Ne iz kakega sramu, nemški Dolfe pa mi je vseno poslužil tudi za kako ne ravno posrečeno "šalo", ko mi je kdo očital kako slabo plat mojega značaja ali kako tako dejanje: "Morda pa je kriv datum rojstva, ker se je na isti dan rodil..." sem rad jezikal...