Rak v človeku je za mnoge razlog za sodbo: ta ne bo več dolgo! Pa še res je: nikoli ne veš. Ko zdaj malo za nazaj pišem o tem, da sem zbolel za hudo boleznijo, marsikdo reče: "Te kaj boli?" Ne, večinoma in nasploh ne. Otrdlina, ki me je napotila na pot diagnoze (in zdravljenja), me ni nikdar bolela - seveda pa so tudi bolj zgovorni znaki, da je kaj narobe. A ti so tudi nasploh lahko prisotni: kašelj pa kar sodi zraven. Čisto zares pa tale ugotovitev: nič me ne boli (kot pojejo in igrajo KoalaVoice v pesmi, ki sem si jo rad zavrtel tudi pred boleznijo). Ampak: to ni kaka samohvala, je samo razlika v pričakovanju, da me bo bolelo. No, saj me verjetno bo.

Kako gre spoznavanje z bolečino? Strahopetec sem pred zobarji vse življenje, to je dejstvo. Zdaj moram takoj zapisati, da sem tudi nekaj opravljenih preiskav (pod narkozo....) opravil s pričakovanjem, kako hudo bo. Pa ni bilo oziroma je bilo mnogo manj boleče kot sem pričakoval. Fizične bolečine torej nekako prenašam, niso pa vedno prijetne, ko brskajo po tvojem telesu in ga iščejo, da bi ga napadli. Ko sem dojel, da imam raka, sem zelo fatalistično sprejel tudi vse bolečine "vnaprej in do konca" (ta pa je vendarle lasten vsakemu človeku, samo čas je vprašanje). Pri vsem tem znova iskreno spoštovanje in pohvala ljudem, ki so z mano do zdaj delali tudi z opozorili: "tole bo pa malo bolelo", "čutite, da vam v žilo nekaj priteka", "zdaj bom pa zbodla". Do zdaj je bil en sam poseg tak, da sem se ga res bal in me je kruto spravil na realna tla: vse tole ni "zajebancija", je boj za preživetje in terja tudi davek.V obliki bolečin? Ja. V obliki neprijetnih posegov? Da.

Zanesljivo pa /še/ ni tiste elementarne in pristne bolečine, ki bi iz mene delala heroja ali cmero. Ni še bilo take preizkušnje od začetka procesa, ki me je soočil z marsičem, tudi pričakovanjem bolečine. Verjetno to še pride in če ne bo, se ne bom nič pritoževal. Ljudje, ki me vprašajo po bolečinah, so mi blizu in zato je njihova skrb tudi prenašanje mojih strahov in bolečin nanje: bližnji, prijatelji(ce), sošolci in res številni, ki me ob tem znajo že - zdraviti: njihova sporočila me varujejo pred marsičem, zanesljivo. Ilija in Vuka sta mi sporočila da bom to premagal, ker vesta kakšen sem - kot bi vzel čudežno tableto, res. Danes mi je sošolec (oba sva letnika 1958) s katerim sva občasno pila kavice in tudi imela kako "vročo debato", zapisal:

Ne vem, kaj naj ti rečem. V upanju, da boš klešmana premagal, sem ti na voljo za kakršno koli pomoč, ki ti jo lahko nudim.👍

Trma je pač brana, malce solzave osebne zgodbe pa so vedno magnet. Je moja solzava? No, ja: ne vem, se trudim, da ne. Ker pač ni razloga za to: živimo v času, ko je bolezni vseh sort vedno več in tudi zdravil in zdravljenj vedno več in vse boljša so. To so pač dejstva, skušal bom od tega vzeti najboljše.

Še ena bolečina je, ta je drugačna. Ni fizična (ali pač....), je pa lahko bolj usodna: zato sem od začetka sklenil, da ne bom drugih in sebe trpinčil z rakom, ki ga imam. Oprostite: napaka. Dva sta. Prav ste prebrali in z obema se borim z ekipo, ki je zame najboljša na igrišču. Eni so v belih, modrih dresih, drugi so moji navijači, tretji pa najbližji, ki igrajo z mano proti nasprotniku, ki je hud, a premagljiv. Če ne bi bil, bi verjetno nikdar ne napisal niti vrstice in nadlegoval drugih z bolečino: "Nič me ne boli...." (zdajle si jo bom spet predvajal). Ko jo slišite tudi vi naj tudi vas ne boli.

PS

Uraden naslov je še lepši in boljši od refrena: KER JE TU VSE TAKO LEPO.....RES JE, RES JE...!!!!!