Sede ali leže - ni pomembno: izbereš sam. Najprej oddaš list kjer piše, kaj ti pripada - nato zaslišiš svoj priimek, sedeš in sestra ti že pripelje odmerek. Ta po količini določa, ali boš v žilo nekaj prejemal 15, 30 minut ali dlje. Soba kjer se to dogaja ima možnost "nahraniti" okoli 20 bolnikov naenkrat - mene prvič. In ko opazujem prihajajoče, eni pridejo kot k zajtrku: rutinirano, vse je jasno, vse vedo. Drugi se obotavljajo že ob prihodu, oddaji papirja...Kroži 4,5 sester, vsaka ima enako nalogo: najprej bolniku vstaviti v žilo "kanalček" po vseh pravilih in potem vanj s stojala napeljati tekočino, ki je seveda različna (a pri taki množici seveda identična za mnoge...) in - zdravilna. Meni je obenem pomenila blažilo stranskih učinkov, ki so seveda najbolj zoprna, moteča in seveda tudi obremenjujoča zadeva zdravljenja raka. Kemoterapije ne čutiš, obsevanja tudi ne - a vse ostalo je pač treba pretrpeti. Bom. Moram.

Zdaj sem nekaj časa prost kot se reče. Potem se začne zares: so mi še enkrat pomerili masko, ki jo dobim na obsevalna mesta kjer se skriva moj sovražnik in ga moramo uničiti, omejiti ipd. Ko dobim klic, je na vrsti obsevanje. Ne traja dolgo, priprave so mnogo bolj zahtevne. Kaj se bo ob tem izcimilo, bomo pa videli in bom občutil. Pripravljen sem, kaj pa mi drugega preostane? Ko pa v tej sobi z razgledom vidim, koliko ljudi v različnih ciklusih zdravljenja prihaja v Onkološki inštitut, se znova sarkastično vprašam: ja,a smo vsi bolni v tej državi? Pa seveda pomislim na tiste, ki pridejo od daleč (slišim primorski, štajerski, zasavski naglas...) in na napore zanje in družine. Da bo jasno: pripadajo jim/nam prevozi in dokler se bo dalo, bom na te seanse prihajal sam, dolga pa je že vrsta domačih, sorodnikov, prijateljev, ki me kličejo: če kaj rabiš, sem ti vedno na voljo...samo pokliči! Nekoč sem bil sam večkrat na voljo nekomu, ki sem ga peljal v bolnišnico in pripeljal domov /tudi od kar daleč/, zato sem vesel takih odzivov. Že takrat me je kot zapriseženo zdravega voznika ubijalo le čakanje. Enkrat mu je manjkal samo podpis na odpustnici, ker je zdravnik moral nujno k bolniku in sva čakala vnedogled. Tako se mi je zdelo takrat.

Zdaj sem kar vesel, da faktor časa že nekaj let pri meni ne igra vloge. Upokojenec sicer pregovorno nima nikoli časa, a jaz sem si ga vzel: k mirnejši vožnji ni bilo več treba opozoril boljše polovice in bolj previdne voznice, sem podzavestno tudi sam "ustavil konje". Ne vedno in povsod, a vendar. Zato sem seveda kar zavestno čakanje (in bilo ga je manj kot bi pričakoval ob polnih čakalnicah...) vštel v vse dogajanje in si pomagam z brskanjem po spletu in seveda tudi pisanjem takih in drugih zapisov. Vnovič dodajam: jemljite jih - bralke in bralci, seveda - kot samoterapijo. Da ni treba vsega v žilo in podobno.

Dan zmage je pri nas iz družinskih razlogov praznik. Večplasten. Meni prej, v socializmu, ni pomenil res nič. Zdaj, ko kdo skuša pljuniti za zmago, ki se je zgodila, mi pomeni več. Primerjava z osebnim bojem za zmago se ponuja sama po sebi: prej sem take bitke za zmago opazoval pri drugih, zdaj jo bijem sam. No, mnogi jo. Od sobe z razgledom do vseh mogočih prostorov kjer človeške usode krojijo te bitke. Veste, kako se v onkološkem in še kje pozdravlja? Sem že zapisal, ponavljam: srečno!