Najprej: ne komentiram in ne posegam v sodne postopke. Slednji so proti meni vsi na moč podobni - kranjski direktor zavoda za turizem vlaga mesece serijsko tožbe zaradi objav na Trmi. Vse posledice sodb so vedno spoštovane, plačane....Toda ob soočenju z mojo boleznijo, sem dal prednost zdravljenju - postopke pa skušal končati s poravnavo, ki ni bila sprejeta kar je pač pravica nasprotne strani. Obvestil sem tudi sodišče, kako je z mano. Priložil dokaze, da pač nisem sposoben hoditi na obravnave....
A zadeva gre naprej in zdaj sem soočen, da bom (zadeve so pravdne, ne kazenske....) z naslednjo izbiro: ali na terapijo, obsevanje - a li na sodišče na naroke. Kaj bi izbrali vi? Zdravje ali pravico? Dosledno se branim sam, dosledno brez odvetnika (kar je moja pravica). A to ne spremeni dejstva, da kolesje deluje. In melje. Jasno: zakaj bi bil rakav bolnik izjema? Zakon je enak za vse....
Kaj se bo zgodilo, ne vem. Morda me prej ne bo kot bo vse to dobilo epilog. Nepomembno: nauk je jasen! Kranjsko sodišče je prizorišče kjer naj bi trajala bitka za pravico, obsevalni aparat in druge okoliščine pa ponazarjajo bitko za zdravje, življenje - če hočete. Jaz sicer dobro vem, kaj bom izbral. Toda humanost s pravico tokrat ne hodi skupaj. Moje okoliščine so take, da o tem morda kdaj pomislim - predvsem zato, ker do zdaj nisem imel občutka, da bi tudi zdravniški dokazi šteli dovolj za kak drugačen izid.
Treba pa je biti dosleden: eni smo bolni, večina je zdravih : življenje gre naprej, ustanove delujejo, ljudje pa ravnamo kot ravnamo. Ko berem o peripetijah z medijskim zakonom, se skušam smejati. Vse to je del ene in iste kolobocije. Tožbe proti Trmi so legitimne, sodbe legalne in tako naprej. Ampak: v tem boju sem zdaj v fazi, ko bom moral reči, da je dovolj.
Moje telo je že reklo svoje. Sodnija kot terapija?