Druga kemoterapija je bila skoraj - rutinska. No, bolj za sestre, ki so me najprej oskrbele s "kanalčkom" in potem za šest ur priklopile na - dotok vseh mogočih snovi, magnezij priteče na koncu! Pripravil sem se ustrezno, tokrat sem ležal na postelji, računalnik je bil blizu, telefon tudi. Le "nekdo" je po nekaj urah vzel splošni dostop do interneta UKC, a to naj bi bil že znan problem...Posebno darilo je vedno tudi malica: banana, jogurt, sendvič... na vse mislijo. Čaj je na voljo, voda tudi....kaj še hočeš?

Ponavljam, da same kemoterapije (vsak bolnik prejme poseben, drugačen zvarek) ne čutiš. Preprosto si prisiljen le biti v sobi /mene je doletela že znana petica/, proti koncu pa - glede na dotok tekočine in kemije v njej - pogosto vzameš voziček s sabo na stranišče in kar je priteklo, tudi odteka...Moram ponovno opozoriti na mojo oteklino na vratu, ki me je koncem leta lani napotila na prvi obisk zdravnika in že ob prvi diagnozi po nujni napotnici, je res pravi strokovnjak za te zadeve (vedno mu bom hvaležen tudi za empatijo...) postavil diagnozo, ki še zdaj drži. Zato sem bil popolnoma izven sebe, ko po prvi kemoterapiji pred manj kot mesecem dni nisem več otipal take otekline, do zdaj je skoraj izginila, obsevalni aparat pa žge zdaj tisto, kar je znotraj....Bolnik je spremembe v normalo vesel čeprav to pred koncem zdravljenja nič ne pomeni. Rak pač ubija po svoje, to še vedno drži....

Tudi tokrat sem se srečal z bolniki v isti sobi: eni imajo krajše, drugi daljše trajanje kemoterapije. Pogovarjam se z gospo, ki ima povsem drugačen potek bolezni in drug drugemu dajeva trmo, energijo in še kaj. Iz knapovskih krajev je doma, diagnoza pa jo je doletela vzporedno z upokojitvijo - ni lahko zdržati.

Na oddelku Onkološkega inštituta (dnevna bolnica za nas, ki pridemo taj po - kemozdravje) se dnevno zamenja okoli dvesto bolnic in bolnikov. Vsaj petkrat vas sestra vpraša po osnovnih podatkih, da preveri, če cevko napelje pravemu! Tudi tu so te ženske (moškega še nisem videl, a so prisotni...) vrhunske profesionalke, ki skrbijo za eno ali več sob naenkrat. Izkušene ali po videzu mlajše - ni pomembno. Znajo vse, skrbijo za vse, ustrežejo v vsem - preprost opis. Med njimi najdem (skoraj) Gorenjko, z eno se zapletem tudi v klepet o tem, da o svoji bolezni zapišem marsikaj kar potem ljudje preberejo. Strežnica pa prinese tudi malico kar me je prvič presenetilo, zdaj to sprejmem kot del poležavanja na postelji kjer preživimi vse te ure resnično - hitro. Klepet, malo firbcanja, obiski stranišča in že je bil čas za odhod. Domov? Niti ne, po kemoterapiji (tako je pravilo) sem hitro opravil še obsevanje - dvojni paket torej! Posadka na aparatu 7 dela do osme zvečeer...Pozdravili smo se že kar po domače, malo so me počakali...tudi njim to ni problem. Masko gor in dol, zunaj pa me že čaka domač taksi....Tudi za "prostoferje" se je javilo ogromno sorodnikov, prijatelev - vsakdo mi reče, da naj samo pokličem....

Danes, ko tole zaključujem, se počutim kar predobro - v okviru dejstva, da se borim proti raku na dveh mestih, seveda. No, borimo: sem štejem moje najbližje in vse druge ter seveda sestre, zdravnike in vse ostale, ki mi toliko pomagajo....Trma je pa seveda prisotna vedno!