Kdo bi si mislil, da bom to tako dobro sprejel: ker zaradi posledic kemoterapije in obsevanj nimam apetita, sem shujšal tako, da so zdravniki reagirali. Nastopili so dietetiki, ker je sklopu naše največje bolnišnice tudi ambulanta za motnje hranjenja. In rezultat je na sliki. Če bi mi kdo prej rekel, da bom tako večerjal, bi se zgrozil. Pa je res tako: prejemam tisto kar telo mora dobiti, da bom lahko vsaj približno kos vsakdanu. Pa sem bil nekaj časa v bolnišnici kamor itak moram vsak delovni dan na obsevanja...
Presenetljivo je to rutinsko početje, seveda pa ni normalno: edina želja je, da bi lahko normalno jedel. Tole je opravljeno v četrt ure, o pripomočkih in vsemu, kar dobivam pa raje ne razpredam. Lahko pa rečem, da sem res nemočno sledil tehtnici in dejstvu, da me je bilo vsak dan manj.
Kar je še hec: vse to ni nič posebnega, zdravniki so pripravljeni na različne odzive na zdravljenje in celo zelo natančno jih predvidijo. Mene malo rešuje "dobra kri" in morda tudi to, da sem trmasto potrpežljiv. Zato je bilo morda sestre bolj strah, kako se bom odzval na to "prehrambeno operacijo", ki je - glede na vse, kar sem že prestal - neboleča, celo malo moteča. Koliko časa bo to trajalo? Dokler ne bom "bajsi"!? No, ne ravno: opozorijo te, da je treba čim prej na normalno hrano in normalen način hranjenja. Zaradi sonde sem seveda vezan na pomoč, ki pa je ne zmanjka - imam okoli sebe toliko prostoferjev, negovalk in tako naprej, da me res ni strah. K sreči lahko pišem, to bi me bolj prizadelo: celo v bolnišnico s sabo vlačim mašino in tolčem po tipkovnici, če mi le znese...
Se pa seveda večkrat vprašam, koliko nas je takih in koliko še bolj pomoči potrebnih? Koliko ljudi nima okoli sebe pomoči kot jo dobivam jaz? Koliko se jih samo na obsevanja vsak dan vozi čez pol Slovenije, prevoz je hujša muka od zdravljenja? Kolikokrat nam bo še nek kravatar, ki komaj ve, da smo na tem svetu, zapovedal nakupe bomb namesto dragocenih zdravstvenih pripomočkov, da se zdaj res že rutinsko obsevanje lahko dogaja povsod kjer ljudje to potrebujejo?
Prazna vprašanja, priznam. Ko si bolan, si egoist: moje preživetje, moja bolezen, moje zdravljenje, moj čas in moj denar....Logično, a ne vedno: vse življenje sem plačeval za to, da danes dobivam nasvete dietetika, ki mi izračuna, kaj mora dobiti moje telo, da se ne bo sesulo. Vsakega bom na gobec, ki bi nam - zlasti rakovim -bolnikom to hotel vzeti, da bo ime večji avto in...