Ambient je tak, da ne bi človek niti pomislil, da se za sosednjimi vrati neprestano odvija bitka za življenje, preživetje. V kleti Onkološkega inštituta je več kot 10 aparatov za obsevanje, meni je bila določena tale lična čakalnica z - akvarijem. Od maja sem se družimo, zdaj je to sklepno obdobje. Že 30krat so mi žarčili pljuča: v bistvu droben ostanek rakove tvorbe po operaciji. Tega mojster s skalpelom ni mogel, smel rezati, ker bi ... no, niti ni pomembno. Zato potem nastopijo radiologi in ekipe, ki vsak dan opravijo ogromno obsevanj ogromnega števila ljudi. Bolnik ima svoj poseben načrt, ki ga pripravi onkolog in meni se je po načrtu nekaj izteklo, nekaj se bo kmalu...

V kleti sem kot doma, z "ekipo" se poznamo - res se družimo že lep čas. ribe v akvariju leno plavajo, ko vsak delovnik zvečer pridem (sprva sam, zdaj s pomočjo...) na obsevanje. Od danes bo trajalo samo še 10 minut. Vse je načrtovano, predvideno. Bodrilne besede so vštete, moja plastična maska tudi - rutina je vse skupaj postalo. A to še ni konec: posledice=rezultati pridejo v kakem mesecu, dveh. Zdravljenje se nadaljuje, a ne več tako drastično in ne več z dnevnimi obiski ribic in akvarija in kleti na "onkotu". Logistika obiskov je nekaj posebnega: kako priti do tja, kjer parkirati /stroški v parkirnih hišah so res taki, da te kap/, vse je prepuščeno bolniku. Naročiti si prevoz, reševalce ... vse je del logistike vseh nas, ki se moramo z aparati srečati vsak delovni dan. Sam sem si izbral večerne termine, ker imam pač možnost prevoza - to bistveno skrajša čas, poenostavi logistiko. Posadke spodaj v kleti delajo z neizprosno rutino, zanesljivo in hitro...zame samo še nekajkrat, kot zapisano.

Svet v kleti te klinike je drugačen svet. V njem sedimo in čakamo in se obsevamo in se (vsak teden!) posvetujemo z zdravniki tisti, ki smo morda z eno nogo že na drugem svetu, a se oklepamo tega na vse načine, ki jih pomeni boj za preživetje. Najlepše pri tem: mnogim uspe. Rešijo se kleti in akvarija in ribic in živijo dalje kot nam je pač usojeno. Zdi se, da smo vsi povezani v neko verigo, ki združuje spoznanja, ki so čisto preprosta: zbollel sem - ugotovili so to in to - predpisali so mi to in to, da bom zopet zdrav....

Malo je filozofije po 30kratnem srečanju z ribicami iz akvarija. Leno plavajo sem ter tja kot prvič in bodo še, ko mi k njim ne bo treba več. Ali pa se bom vrnil, kdo ve? Izidov vsega tega je kar nekaj, sam pa lahko vsakomur povem, da sem na vsakega pripravljen. Če ne bi bil, se ne bi boril. Ker ribicam v akvariju je vseeno, nam tam v kleti pa ni...