Sredi julija se bo zelo pomembno in nič kaj prijetno obdobje mojega življenja končalo. Kot se vse enkrat začne in konča. Drugega aprila sem o tem, da sem hudo zbolel začel pisati na Trma.si. Še dva meseca prej se je začelo ugotavljanje, kaj mi je in kako hudo je z mano. Še malo prej sem nekega jutra otipal oteklino in....vse se je spremenilo. Ne samo zame, za vse okoli mene. Danes imam dnevno kar nekaj dela, da klepetam (trenutno največ s poročili, pošto, ker me obsevano grlo vsaj enkrat v življenju sili, da sem bolj tiho...) s tistimi, ki smo v tem času ustvarili /mnogi so bili del tega že prej/ nekakšno "rakovo socialno omrežje". Od Novigrada na Hrvaškem do Pirana v Sloveniji in seveda bližnje okolice je obsežen seznam lokacij in ljudi, ki mi kaj sporočajo...Večinoma po zaslugi javnega soočanja z boleznijo kjer tečejo zadnji dnevi predpisanega zdravljenja. Na to nimam vpliva, iskreno pa priznam, da so ti dnevi (še trije, dva, eden....) izredno naporni. Prvič je telo po desetinah gornjanj aparata za obsevanje res podvrženo posledicam: ko se pogledam v ogledalo ob tuširanju, sem podoben - naj ne zveni neokusno - najbolj izstradanim ujetnikom. To je na zunaj, vidno in se bo počasi popravilo (upam, zares upam...).

A če bo odhodov zvečer proti Ljubljani manj, ne bo konca kar tako. Nasprotno: na izid bom še čakal in kot vsi bolniki moje vrste prej ali slej zvedel, kaj je še treba ali česa ni več treba. Bom vmes še pisal o svoji diagnozi in posledicah? Bom. Malo se mi že sveti, kako ... a načrtov trenutno res ne delam. Ko pa bom zopet "mobilen", so na vrsti rituali, ki sem jih gojil prej: klepeti ob kavicah, ki se jih je nabralo res za zajaten seznam. Ker je to ena od stvari, ki mi zdaj manjka....Nadomestilo so druge komunikacije, a če bom in ko bom zopet "za med ljudi", se bo normalizacija začela.

Vsak dan je v bistvu podarjen glede tega, da se me je lotila smrtonosna bolezen. Brez melodrame: trmasto sene dam, dosegel pa sem nekaj kar nisem pričakoval. Odzivi ljudi, ki so se zgodili in se bodo verjetno še, so potrdili, da sem drugega aprila ravnal prav. Ali vsaj nisem ravnal - narobe. Tudi to je nekaj. Še vedno pa sem največji dolžnik sam sebi: zakopati moram vase, iskati spoznanja in preverjati, kaj sem dejansko doživel. Sem se spremenil (poleg "shujševalne"...)? Nesporno. Bom imel dovolj časa za vse to kar se mi še podi po glavi?

Čas bo pokazal. V teh dneh se vse spreminja. Le trma ostane. In ljudje ob meni. To pa je največ vredno.