Kaj vse nas kdaj prisili v to, da - razmislimo, pretehtamo, ocenimo svoje življenje in dejanja v njem? Vsakdo ima o tem svoj odgovor kar je prav. Ko je rak na dveh mestih napadel moje telo (in življenje), sem se namenoma izogibal neki filozofiji, umiku v domišljijo ali preprosto - v svojo glavo. Ostal sem - tudi po zaslugi tega in takega pisanja - kar prizemljen na realnost svojega stanja in posledice. Res? Ali pa je tudi to proizvedla moja glava kot zgolj obrambni mehanizem? Od tu naprej je moj zapis resnično potreben dvomov, presoj ali ocen - drugih. Ker sam nezavedno pišem kar pač mislim: brskam kajpak tudi po svoji glavi...pa karkoli že najdem ali pogrešam!

"Revizija" do zdaj preživetega in izživetega ni pogojena le z grožnjo smrti, pogosta je ob prelomnicah, ki ti jih vsak dan prinese. Za nekoga je to polnoletnost ali zaposlitev ali poroka ali...sam se ne bi mogel povsem razumsko in v času in prostoru točno opredeliti. Bi se pa zlagal, če bi rekel, da je bolezen prišla v moje telo in ga napadla, glava pa je izven tega in "čista". Ni res: nasprotno bo držalo.

Tudi sam sem ob nespornem soočenju s samim sabo, premišljeval in sklepal in zaključeval. Velikokrat sem potem te zaključke (ne)zavedno zavrgel, naredil nove - boljše, tiste prave in potem vse ponovil in bom še. Sem torej zmeden in ne vem, kaj bi? Me je rak spremenil v neko drugo in drugačno bitje kot sem bil prej? Da je vplival na glavo zagotovo drži. Naj se zadovoljim z današnjim zaključkom, da me je prisilil, da nekatere ljudi in stvari in pojave vidim drugače. Bolje? Težko zapišem, ker ni te lestvice stopnjevanja. Eno in osnovno dejstvo pa drži.

Samozavedanje minljivosti slehernega trenutka se je pri meni samo okrepilo: kar naenkrat je moj ritem drugačen, kaj pomembnega je postalo nepomembno in obratno. Z neverjetnim številom ponavljanj se mi dogaja, da cenim nek trenutek, nek dogodek, neko kretnjo, nekaj ... še sam ne vem kaj. Po drugi strani pa mnoge še včeraj tako "nujne in potrebne" stvari (in tudi ljudi, priznam...) odmišljam. Sem jih pregnal iz glave, ker me motijo ali pa je to le preprosto početje kot balon v zraku ali ladja, ki tone odvržeta balast? Vse tisto odvečno, kar ju moti, ogroža, sili na dno ali preprosto ovira pri normalnosti si verjetno vsak med nami želi potisniti vstran, odvreči, odmisliti, zbrisati.

Domišljam si, da bom v preostanku realnega časa, ki mi je namenjen, tega sposoben. Selekcija selekcije, izbor izbora, srž vsega = vsebina trenutka, dneva, morda let, ki so mi namenjena! To je tisto kar se mi je - po trenutni zaznavi zdaj in tukaj - zgodilo, ker mi je bil konec usojen. Mi je še? Zagotovo, a vprašanje kakovosti življenje v tem novem času je tudi odgovor na bolezen in človekov odziv: prijateljeva beseda, nasmeh ljube osebe, pomežik bežnega znanca, sončni žarek ujet v cvetove, kaplja, ki drsi po okenski šipi in milijone in milijarde drugih zaznav me prepričujejo, da ujamem trenutek kot bi lovil stoletje ali večnost. Vse je v tem in nič ni v tem. Mi bo uspelo? Je tebi, njemu, njej, nam njim uspelo? Presojati ne morem in ne znam, zapišem pa brez tresoče roke ali utrujene misli: hočem in zmorem z glavo in v njej živeti naprej. Samo eno življenje ima vsak, zato sem toliko bolj prepričan, da mi je rak v telesu naredil marsikaj dobrega v glavi. In vse je v glavi.