V času, ko se borim za zdravje in življenje, se zalotim v različnih stanjih in razpoloženjih. Se kdaj smilim sam sebi? Zagotovo. Predvsem takrat, ko je kak poseg drastičen ali, ko me preseneti nekaj, kar moram za pot do zdravja storiti. Kako zgrešeno! Vse to sem namreč videl, ko sem spoznal gospoda s Štajerske. Kje? Postelja ob postelji. Klasika za bolnike, neverjetno za zdrave.

Gospod ne more več govoriti oziroma mu aparatek "ozvoči" glas. Zveni kot kak robot v nekdanjih filmih. V grlu ima luknjo, nima več sposobnosti govora. Pa ne samo to. Obenem ne more požirati. Zato prejema tekočo, pasirano hrano, ki si jo pripravi potem sam v posebnih tubah. Slednje potem izprazni v "stomo" oziroma v tisto čemur rečejo "gastro stoma". Tako se hrani, vsak dan, že dve leti. Z rakom pa se bojuje dve desetletji.Neprestano. Zdaj so mu nekaj izrezali iz prsnega koša. Ne sprašujem kaj, a mi pove še tole: ima hude težave s prostato (letom primerno) in še kaj bi se našlo. Kaj ga je najbolj potrlo? Hčerkina smrt pred kratkim: ni prav, da starši pokopujejo otroke, obratno mora biti...Gledam ga, čvrst je kot skala. Na prvi pogled bi mirno rekel: bolje zgleda kot jaz. Pa ga je vse to doletelo kot serija zadetkov v njegovo telo in duha. Niti enkrat ga nisem slišal tarnati, skrbi ga za dom zdaj, ko ga ni doma. Ženi je prepuščeno vse. Pred mano se odpravi domov. Poslovi se in zaželi zdravja. Kaj naj mu zaželim jaz? Se naj smilim sam sebi, ko ga gledam "nezlomljivega": ni ga zmogel rak, ne druge nesreče. Vztraja in ne morem verjeti, da so taki ljudje med nami: je prispodoba življenja. Telo je morda zlomljeno od bolezni, duh je popolnoma nedotaknjen in vsak klepet z njim me prepričuje, da je življenje mnogo več in zelo drugačno od tistega, kar sem vedel dokler ga nisem spoznal. Zato se sebi smilim precej manj ali pa nič. Če on vsak dan boja jemlje s tako voljo, kaj naj storimo vsi ostali - zdravi in bolni?

Mimogrede: govoril sem z nekaj zdravniki, ki vplivajo na mojo bitko. Vedno sem pač videl sebe kot nekakšnega komunikatorja. Še zdaj tako ravnam in zato me ni sram zapisati, da izražam hvaležnost za možnost. Brez teh in takih ljudi tudi moj znanec iz bolnišnične sobe ne bi bil več tu. Ker pa je mojih občudovanj verjetno že dovolj, sem vse skupaj skušal strniti v celoto: moč je na obeh straneh. Na strani tistih, ki kot blagor jemljemo znanje ljudi, ki ta blagor delijo z nami. Pacienti in zdravniki smo celota (in vsi ostali tudi), ki pulzira v ritmu, ki mu nihče še ni prišel do dna ali ga popolnoma razumel. Še umetna inteligenca ne. Ta ritem je življenje. Od začetka do konca. Ter boj zanj, ki se ga včasih niti zavedamo ne. Se naj torej smilim sam sebi? Ne, res ne. Se naj smilim drugim? Ne, res ne. Lepo je občutiti sočutje, zagotovo. A namesto, da se smilim drugim, se skušam boriti kot mož brez glasu, brez požiralnika....Učim se od njega. Tisti, ki nama lahko pomagajo pa učijo naju oba in še neštete druge.

Moja filozofija bržčas ne zdrži resne presoje: teza, antiteza. Zdrži pa vsak trenutek tistega kar se mi dogaja.