Bilo je sredi Kranja te dni. Srečanje prijetno in prisrčno: sva naletela drug na drugega nekdanja sokrajana, prijatelja še iz otroštva. Obvezno je bilo seveda vprašanje o počutju, nato pa je iz njenih ust sledila pohvala, da "vse preberem, ker pišeš doživeto..."

Res je: kar doživljam, napišem. Ne vse, jasno: nekaj ostane v meni, nekaj je samo mojih občutij, ki jih še nisem predelal do mere, da bi jih dal v javnost. So pač stvari, ki jih človek dlje časa premleva - nato pa pozabi ali pa se odzove kako drugače. Nesporno pa je, da zapišem kar doživljam in s tem - se ponavljam - predvsem koristim sebi. Tako očiščenje ne ubija raka v meni, to prepuščam medicini in mojemu telesu, ki se pač bori kot se le lahko. V teh prekrasnih poletno jesenskih dneh si ob sprehodih domišljam, da je boj z boleznijo že postal neka navada, neka ustaljenost, nekaj mojega.

Pisati doživeto pa ni lahko. Zato pohvalo jemljem nadvse resno. Vse moje novinarsko življenje je bilo namreč tako, da sem v sleherni zapis dal nekaj osebnega, mojega (pa čeprav napake, tudi te so mi lastne). Pa to nisem počel z namenom, naklepom ipd. ampak sem s tem jezil urednike nehote. Ker tak pač sem in na vse okoli sebe reagiram osebno, po svoje prizadeto, nikakor pa ne zmorem neke "objektvinosti". Če se slednja ujame z mojim osebnim pristopom ali doživetim zapisom, toliko bolje. Če sem hotel malo dražiti moje nekdanje šefe in še koga, sem se (zame sarkastično, zanje provokativno) podpisal, da sem pač "Balzac iz Bitenj". Pa so me zopet imeli v zobeh kot tudi sicer kar redno. To pa samo potrjuje, da nisem (bil) eden tistih, ki vse življenje nekaj počne, a malokdo kaj o tem zazna. Izpostavljenost novinarja že v osnovi to preprečuje, a jih poznam res veliko v tem cehu, ki so pridne (ali manj pridne) mravljice in jim to zadošča.

Zato sem na pohvalo, da pišem doživeto (kar je sicer logično, kaj bi se preveč hvalil), ponosen. Posebej, če jo dobim spontano, na ulici, sredi mojega Kranja in od človeka, ki nima trohice razloga, da bi me hvalil kar tako....No, tako je moje prepričanje, tako vse to - da ostajam zvest izrazoslovju - doživljam. Lastnih občutij in strahov in vsega kar mi je prinesel rak oziroma boj proti njemu, se ne sramujem. Vse je pač neka zgodba, ki jo sam dovživljam in v veliki meri posredujem drugim. In nikdar nisem nikogar ne silil, nespodbujal, da to bere. Še manj predpisal, kaj naj si o tem misli oziroma kako naj vse skupaj presoja.

Dovolj doživeto?