Med boleznijo je brala vse zapise na Trmi in še jih bere. Tako mi je rekla prijateljica, družinska prijateljica. Naši dekleti sta bili nekoč sošolki, mi smo ostali nekako povezani. Ko sem se boril z rakom, mi je poslala spodbudna sporočila, ki so mi veliko pomenila in mi še pomenijo. Ne samo njena, vsaka.

Zdaj se je oglasila s potico. Ki jo vrhunsko zna speči in sem jo dobil že velikokrat. Nikoli novembra, potica pride ob božiču pa še kdaj - skladno z običaji, kajne? Tole potico sem dobil, ko je prijateljica začutila, da mi jo je pač treba prinesti. Ker sem zdaj kakšno bitko (a ne vojne, ponavljam...) z rakom dobil in mi je zelo jasno sporočila, kako je tega vesela. Pa še nagradila me je s tistim, kar imam rad. Potica novembra je torej odlična novica, ker mi je dala vedeti, da imam še nekje nekoga, ki navija zame v tej čudni tekmi s sovražnikom v meni.

Odveč je pisati, kako vesel sem (bil). Kako veliko mi je obisk pomenil in mi bo pomenil. Pa smo klepetali in malo spomine obujali, seveda otroci niso bili izvzeti. Vmes sem pojedel prvi kos njene potice. Rak je povzročil v meni mnogo sprememb, a potico sem okusil v vsej njeni slasti in z njo dobil jasno sporočilo prijateljice, ki mi je dala vedeti, da še navija zame, da me še bodri in spodbuja. Kako dober občutek - kot potica, seveda.

Sem v tisti fazi bolezni, ko sem zdravljen. Ko sem kako bitko dobil, kakšna me pa še čaka. Taki smo bolniki z rakom: ne smemo slaviti prehitro, še manj obupati. To mi je zapisal tudi moj "angel varuh" v belem. Eden tistih, ki bedijo nad procesom, ki mu jaz rečem preprosto kar bitka z rakom za preživetje. Njegova sporočila so kot - potica: vedno dajo neko osnovo za kosanje z nečem, kar me skuša ugonobiti.

Dokler mi prijateljica prinese potico, je praznik tudi novembra. Lepo mi je bilo, da je prišla na obisk - vedno je dobrodošla, s potico pa jo istovetim že od takrat, ko jo je prinesla prvič. Presenetila me je s tistim, kar dobro obvlada, kar meni godi - take so pač prijateljice, kajne?

Vedno sem bil pristaš misli, da potica vsak dan ne bi bila dobra. Ker se tudi dobrot človek preobje. Zato je bil kos potice novembra jasno sporočilo, da se moram boriti. In tudi se. In se še bom.