Zdravljenje raka ni verjetno nikdar končano. Ko sem pretekli teden zopet srečal mojega onko doktorja, ki je bil "zadolžen" za rakovo tvorbo na vratu, mi je potrdil, da je bilo zdravljenje uspešno, raka je ugonobila kemoterapija in 35 obsevanj. Zdaj je to dejstvo, ki me veseli in utrjuje zaupanje v medicino, znanje naših zdravnikov.
Sem poslušen bolnik, ki zaupam tistim, ki mi pomagajo. Moj onkolog je bil ves čas z mano, silno prijazen in empatičen. To mi je zdravljenje olajšalo, ne pozabljam pa tudi prvega, ki je takoj dal točno diagnozo, ki je držala vse do zdaj, ko mi zdravnik pravi, da je rakova tvorba izginila....Se bo zopet pojavila? To je večno vprašanje za vsakega bolnika, ki se spopada s "klešmanom" v sebi. Nimam odgovora, ker se mi zdi to nesmiselno oziroma preprosto "razjedanje" samega sebe.
Seveda zdravljenje še pušča posledice: usta imam suha, pomanjkanje sline je skoraj nujna posledica obsevanj in tudi na tem poodročju pa je bolje kot je bilo. A sem neskončno vesel, ko lahko pojem prav vse kar je na mizi - bil je čas, ko nisem zmogel nič in me je "pobralo" za vsaj 15, če ne 20 kilogramov. Ko med zdaj tehtajo na pregledih, gredo "kile gor" in seveda si ne želim, da bi šle povsem ... sem nosil kar breme s sabo! Pa še tole: zebe me bolj kot prej in bolj pogosto. Jasno: "radiatorja" ni več v taki obliki, zdaj sem pač povprečno ali celo precej suhec...
Rak me torej ne drži več za vrat, a bo treba še premagati kaj zlega v sebi. Ko bom zvedel kaj in kako in kdaj, bom tako kot na začetku verjel. Da zmorem. Da bo bolje. Da bom/o/ zmagali. Za to gre!