Terapija moje hude bolezni je na samem začetku terjala, da so mi populili vse sumljive zobe, ki bi lahko povzročili hujše, da ne zapišem najhujše posledice med obsevanjem. Vzporedno s tem sem naletel na zdravnico, ki skrbi zame in za druge "onkote" kot si rečemo bolniki z rakom. Njeno priporočilo: ob tem je posrbela za "servis" preostalih zob, kirurginja pa je poskrbela za vse ostalo. In zdaj se bo proces očitno nadaljeval. Vmes mi je moja zbozdravnica, ki spominja po svojih podatkih na znano sladico, dala nekaj lekcij o negovanju zob in je bila celo zadovoljna, kako po vsem skrbim zanje.

Da bom kdaj odšel brez strahu na tisti stol, si nisem predstavljal. A je moja "zobarca" s strokovnostjo, odločnostjo in empatijo do rakavega bolnika to dosegla in presegla. Računam, da bom z njenim sodelovanjem začel celo novo poglavje moje zgodbe z naslovom: kako bom grizel? Za to bo potrebno nadomestiti tiste zobe, ki so bili /tudi/ rezultat moje pomanjkljive skrbi za lastno zobovje. Seveda je to del procesa zdravljanje raka kjer sem prvo bitko dobil, ne pa zadnje (ta je pač mnogo bolj redko dobljena, ker se rak pojavi lahko vsako sekundo ipd....).

Zobozdravnica sladica je torej še ena od tistih, ki so mi v belih haljah dajale upanje, da je vse mogoče. Šok ob izgubi kake tretjine zobovja je bil res kar hud, a sem ga vzel v zakup: tako mora biti in zdaj gre zopet za proces, ko je to treba nekako urediti, popraviti. Gospa, ki ima izreden odnos do nas bolnikov s hudo boleznijo, je nesporno na pravem mestu: zato, ker se bori z nami, zato, ker je neusmiljeno stroga in skrbna in prizadevna in odločna, da nam pomaga in nam koristi. Marsičesa o tem, kaj nam pri zobovju pripada, nisem vedel ne jaz, ne drugi bolniki - zdaj vemo in to je tisto izhodišče, ki nam dejansko pomeni zdrav, nov, ugriz....

Grizem vse življenje, grizejo tudi mene. Simbolika je očitna. Rak v meni je pač hudo spoznanje in morda bo moj nov videz /in kakovost/ zobovja eden zdravih napotkov k - zdravljenju. Naj ponovim: zdravljenih veliko, ozdravljenih pa ne...s tem sem računal in bom računal.

Nekje v naslednjem letu me torej čaka tudi novo zobovje v taki ali drugačni obliki. S pomočjo moje "zobarce", ki mi je do zdaj že pokazala, da zdravstvo tudi po tej plati za onkote ni le na papirju. Kadarkoli ugriznem s preostankom zobovja, sem vesel in moral bi pomisliti na tisto osebo, ki nekako bedi nad vsem kar se dogaja v moji ustni votlini.

Rak mi je odgriznil 11 zob, zdaj ga grizem jaz s preostalimi....in to preprosto pomeni, da bitka traja tudi tu. Ko se bom sproščeno in široko zasmejal, bom hvaležen gospe, ki jo v mislih hitro povežem s sladico. Ko sem ji to povedal, se je nasmehnila - a ni pokazala nič drugega kot od vsega začetka znano skrb za to, da sem kot bolnik z rakom deležen skrbi tudi po tej plati.

Hvala, ker ste tu, gospa.... In z vami in ob vas sem v presejšnji meri izgubil strah pred tistim stolom in orodjem, ki mi - ne glede na vse - v vaših rokah lajša vsak dan. To pa je "onkota" neizmerno veliko! V nove (sladke?) zmage tudi zato, ker mi po izgubljenih kilogramih kaj sladkega redno zadiši.....