Ko sem ostal brez dela pljuč, je bila zmaga. Je mojter kirurgije izrezal raka iz mene. Potem so me obsevali in skupaj s kemoterapijo napadli raka na vratu. Uspešno, so rekli zdravniki po bitkah, ki smo jih bojevali. Na pljučih je ostalo še nekaj kar je treba zdraviti. Pa čeprav so "sledi" velike dva milimetra ali pa...niti ni pomembno. To je nova, za zdaj povsem drugačna bitka.
Na potezi sem namreć jaz. Moje telo. Njegova sposobnost, da se bori proti grožnji v meni. Kdo bo koga? Moje telo raka ali rak moje telo? No, nočem dramatizirati, ampak nekako tako se to odvija. Nova terapija je moderno zdravilo, ki deluje dobesedno spodbujevalno: mene samega in moje telo spodbuja in sili v boj s tistim kar me ogroža. Mnogi bodo vprašali, če kaj boli ina tako naprej? Ne, nič me ne boli ... /to skladbo vrti tudi moj telefon kot neko svojevrstno sporolilo/! Lahko pa nastopijo motnje v obliki spremljevalnih posledic, to pa je možno. O vsem so mi seveda zdravniki vse povedali in ni razloga za paniko ali karkoli.
To pa zato ne, ker ti diagnoza raka prinese jasno spoznanje, da zdravljenje pač verjetno ne bo nikdar zaključeno do popolnosti. Vedno je še kaka možnost, da...Pa nočem preveč o tem, ker sem do zdaj bitke dobival, a vojne še ne. Lahko pa sam sebi mirno čestitam: moje telo je to bolezen in njeno zdravljenje preneslo. Ne brez posledic in motenj, kje pa. A zmogel sem se boriti kar me je do danes polnilo z borbenim duhom in spoznanjem, da ob ogromni pomoči mojih bližnjih in prijateljev in...zmorem precej tudi sam. Ne, da bi bil kaj posebej zaslužen za to, očitno je bilo moje telo vendarle pripravljeno na soočenje z rakom.
Medicina silovito napreduje. Mnogi v tem vidijo upanje, mnogim to pomaga, mnogim žal ne. Sam sem neizmerno hvaležen, da imam okoli sebe ljudi, ki to pomoč nudijo strokovno, z najmodernejšimi terapijami. Zato so bitke vedno izziv, zato se borim in se še bom.....