V letu dni sem šel skozi vsa obdobja, značilna za bolnika z rakom: najprej te nekaj preseneti in ob spremembi v in na telesu se vedno rodi sum. Nato...nato sledi boj do danes. Opisujem ga v 99-tih zapisih. Danes sem prejel imunoterapijo /napitek, ki ti v telo teče pol ure, uro...odvisno od predpisane količine in vsebine/. To je nadaljevanje zdravljenja kjer sem do zdaj /uspešno?/ prestal hudo zahtevno operacijo, "ubijalsko" kemoterapijo, obremenilno obsevanje. Izid po tej plati dober, a zdaj gre za boj mojega telesa proti preostanku rakavih celic, to je imuno terapija. Ponavljam: nič me (še) ne boli....pridem na "onkota", sedem na stol, dobim "kanalček" in z njim predpisano količino zdravil...grem domov. Preprosto? Niti ne: gre za zahtevno obliko boja proti raku kjer skuša medicina "zbuditi" moje telo, da se samo loti nevarnosti v meni....

Ponovno: počutim se dobro, spremljajočih nadlog še ni - so pa možne, ne tudi nujne. Je zadeva obremenjujoča ? Je. Ker dejansko ne vem, koliko časa in kako bo trajala in kako bo /ne/uspešna. Izidi so vseh vrst, vsak bolnik z rakom pa je zgodba zase: poseben organizem, posebna diagnoza, posebna usoda..

Terapijo s pisanjem sem začel potem, ko sem dejansko zdravljenje že začel. Ko je bil rak dejstvo. Ko sem svoje okolje seznanil s tem in to navado obdržal do danes. Morda kdo zaradi tega lažje sprejme in tudi predela v sebi spoznanje, da je (hudo) bolan. Koliko časa bo še tako, ne vem. Kako uspešno bom to prestal, ne vem. Koliko časa - konec koncev - bom živel, ne vemTolažba: tega nihče zase ne ve, ne more vedeti - torej nisem kaka "črna ovca" ali kaj podobnega. Morda le od tu naprej ne bom tako sproti zmogel opisati novosti v boju z rakom. Naslednja terapija bo čez mesec dni, potem...ne vem, zdravniki odločajo.

Obljubljam pa, da sem bil in sem in bom - trmast. Zame povsem dovolj, zame ključno in pomembno sporočilo samemu sebi in bližnjim, da ne odneham kar tako. Nikdar nisem in tudi zdaj ne bom. Ko gledam desetine ljudi, ki se menjavajo na stolih v tisti veliki sobi, dojemam razsežnosti bolezni in tudi boja z njo. Vsi pridemo tja z upanjem, jaz tudi s trmo. Ob letu dni zaznavanja spremembe, ki se ji reče rak, ne morem verjeti kaj vse in kako sem prestal, kaj vse in kako sem doživel in del tega sem skušal zapisati. Zase in za druge, seveda. Čutim se dolžnega ponoviti: to ni nobeno splošno prepričanje ali prepričevanje, je moja osebna izpoved - sleherna sodba o njej pa je bralkina, bralčeva. Vesel sem, da sem to do zdaj zmogel in bom še, ko bom začutil, da moram s prsti begati po tipkovnici in z vrtanjem po mislih in občutjih nadaljevati!