Rak spreminja ljudi, odnose, razmerja. Prijateljstva pač ne. Bili smo trije, ki smo skupaj gulili šolske klopi in potem v mladosti brcali žogo. Enega je rak neusmiljeno ugonobil, druga dva pa sva med vsem tem zbolela oziroma vsaj zvedela za grožnjo, ki ima samo eno končno posledico. Še se spomnim, kako smo enkrat vsi trije bili zadnjič skupaj, nato enega ni bilo več.

Če bi znal in zmogel moliti, bi zdaj molil zanj. Pa zase verjetno tudi. Ker vem samo eno: človek naredi vse, da (pre)živi. Zato sem zadnje dni in noči res neprestano z njim, ker deliva usodo skoraj do potankosti: huda diagnoza, hudo zdravljenje in potem optimizem, da bo....tega ima še vedno oba. Sam sem vstopil v novo obdobje boja za življenje, nočem presojati obetov za ta ali oni razplet. Ko mi je sporočil, da ga čaka nova preizkušnja, sem dojel za oba znano resnico nenehnega boja. Ali bo zmogel, ali bom zmogel jaz - ne veva. Vem pa, da sva na to pripravljena. Zato sem sprva sklenil, da vsete stiske ne bom delil nikomur, le z njim. Ker se poznava tako dolgo, ker med nama ni treba velikih besed in solzavih zaklinjanj na prijateljstvo - to preprosto je in bo.

Nisem veren človek, a vero pri ljudeh jemljem kot oporo, Slednja je za vsakogar verjetno drugačno razumljena in sprejeta. Banalno zapisano: tudi po žerjavici bom hodil, če bo koristilo, kajne? Kajti v stiski vsi te opore iščemo in upamo, da jih najdemo. Ker je potem - ne glede na vse, kar se dogaja v naših telesih in z njimi - lažje v vsakdanu. Molitev za prijatelja torej izrečem vsak dan, zavedno in nezavedno, na glas in potihem....ni pomembno. Ključno je, da on ve, da je vse to namenjeno njemu. In tudi meni, človek vedno najprej pomisli nase - tudi to je res.

Kaj naju je povezalo skozi leta, dejansko ne vem. Zunanji tok življenja nesporno, okoliščine tudi. Morda sem od prvega razreda osnovne šole potreboval le občutek, da imam takega prijatelja kot je on? Dejstvo je, da sem ga dobil in imam. Nočem ga izgubiti, nikdar ga ne bom - ne glede na vse konce in začetke naših življenj.

Egoistično: lažje mi je, ko sem nekaj dal iz sebe. Vsak svoje dvome in stiske in veselja pač izraža drugače. Ne domišljam si, da tale moja nadomestna molitev koristi njemu, meni vsaj malo. Zato le čisto potihem upam, da bova spila tisto kavo kot sva jih redno do zdaj ob soočanju s smrtjo. Kajti tu pa slepomišenja ni, oba se tega zavedava in morda sva se zato še bolj povezala.

Drži se in srečno!