Leta in leta nisva v stiku. Življenjske poti in usode včasih vodijo vsaksebi, a nekaj ostane. Meni je ostal v spominu po neverjetnem talentu in vsemu kar je dal Triglavu. Ponosen sem, da sem lahko vodil klub, ko je on nastopal in navduševal. Danes me je osupnil - tokrat ne na igrišču. Poslal mi je spodnje sporočilo in dodal, da želi ostati anonimen. Bil sem res presunjen, solze so hotele na lica. Zato, ker je priklical spomine na eno najlepših obdobij moje nogometne poti in zraven dodal še tisto, kar je vedno bil: človek. Človek z veliko, pravzaprav. Skozi desetletja mojega nogometnega življenja sem spoznal ogromno novih ljudi, on je bil že takrat poseben. Zdaj je - zame - izreden. Spomnil se me je in to je najleše. Naj vrnem najlepše želje tja kjer je doma - njegovo poreklo je v mnogočem odkrilo njegov značaj - in upam, da bova vedno ostala prijatelja. Pa čeprav živiva vsaksebi in po svoje. Druži naju čas, ki sva ga preživela skupaj....
Spoštovani gospod Šubic,
ob prebiranju vašega spletnika sem zasledil, da bijete bitko z boleznijo. Naj vam zaželim vso srečo pri vaši bitki.
Zakaj vam pa sploh pišem? Prišel je čas, ko sem tudi jaz počasi zaključil kariero in ko se oziram nazaj mi misli vedno uidejo na moj čas v Kranju. Zamislil sem se, da se Vam nisem nikoli primerno zahvalil za čas, ki sem ga preživel pri Vas. Ko človek malo odraste in začne kariero izven športa, ter si ustvari družino, vidi kar je zares namen športa in to ni tistih nekaj EUR, ki jih zaslužiš, ampak predvsem medčloveški odnosi, ki so pri Vas vedno na zelo visokem nivoju. Na moj čas v Kranju gledam - v prvem obdobju pri mladincih in v drugem pri članih - vendar le v času Vašega predsedovanja, kot na čas, ko sem se v nogometni karieri počutil najbolje. Žal pa je v našem nogometu premalo takšnih ljudi, kot ste Vi. Zato se Vam še enkrat zahvaljujem in Vam želim uspešen boj z boleznijo.
ps
Tole je zame terapija. S takim zdravljenjem je vse lažje. Hvala iz vsega srca in duše....