Pred tednom, dvema je na sredini mosta pri nekdanji pošti sredi Kranja k meni pristopil znanec iz znane kranjske družine. Poznava se leta in leta, malo sva gneracijsko narazen, povezuje naju šport - on je bil pedagog - in prišel je čez cesto in mi stisnil roko. Spregovorila sva koja kdaj, pozdravljala se vedno. Kot z njegovim bratom, ki je zaščitni znak mesta. In mi je rekel, da bere Trmo in....sva poklepetala. Pa zdravja mi je zaželel. Bil sem neizmerno vesel bežnega srečanja, ki je name naredilo vtis, se vtisnilo vame kot eno res toplo snidenje. Še zdaj čutim stisk roke in dobroto, ki mi jo je prinesel.

V tem mesecu "slavim" enoletnico odkar sem stopil na neko pot: domala ni delčka Kliničnega centra, ki ga nisem spoznal, nešteto plemenitih in strokovnih ljudi je skrbelo in skrbi zame. Po prvi in končni in pravilni diagnozi je prišla še ena, še hujša in...Tu sem, še vedno živ. To štejem za zmago, vse ostalo so pa etape na tej gorski dirki, ki jo vedno vidim kot pot navzgor, ne navzdol. Pa so bili tudi boleči spusti in padci, a sem se pobral. Vsi mi se, vsak dan, vsak po svoje, zdravi ali bolni. Tu od začetka nikomur nič ne predpisujem, nič ne vsiljujem. Vse moje zapise (preko sto jih je že) sem ponudil tudi kot terapijo, ki mi očitno pomaga. Srečanja kot tisto na mostu, to pa je velo izven tega, nad tem - je nekaj, kar mi da več kot katerakoli dobrina ali pridobitev. Zato sem ga bil tako vesel, zato ga v bistvu šele dajem tudi vsem, ki to berete: prepričala me je pristnost, prisrčnost. odprtost.

Današnja fotografija ni simbolična, kje pa. Ponazarja moj danes: zdaj si zapisujem urnike obiskov pri zdravnikih in - prvič v življenju - imam opomnik za srečanja, podobna in v sozvočju s tistim na mostu. Kako sem zadovoljen, ker jih imam...vse te "terapevtske kave in čaje in klepete kar tako". Rak je bil in je zame nov most do ljudi in tudi njih do mene. Te dni sem znova doživel, kako majhna je razlika med zdravjem in boleznijo in kako je pomembno, da imaš takrat ob sebi ljudi. Po enem letu dokončnega in neizprosnega soočenja z rakom sem še živ. Kako lep občutek na dan, ko po tradiciji verjamemo, da prihaja pomlad do nas. In v nas.

ps

Listal bom koledar dokler bom mogel.....