V gostilno na Laborah grem takrat, ko - jaz kuham. Seveda tisto kar morda ni najbolj priljubljena jed za druge. In še ena pomembna lastnost: ob naročilu lahko poklepetam z natakarico, ki - obožuje nogomet! Tako mi je mirno povedala, kdo naj bi igral v finalu svetovnega prvenstva: "Tista reprezentanca, ki jo bodo Angleži lažje premagali, ker zanje navijam..." Pa sva še kakšno rekla o žogi ipd. in potem sem - kot vedno - odšel zadovoljen: Marijini vampi so taki kot so vedno - zame najboljši.....
Izza "šanka" pa je ob mojem odhodu priletelo tole: "Najbolj trmast Kranjčan!" Obrnil sem se in obema je šlo malo na smeh. Slišal sem še pohvalo za "trmarjenje" in odšel. Se mi vse bolj pogosto dogaja, da se kdo tako odzove na zapise na Trmi. Prav: tudi tole je bilo zame "terapija", ki koristi zdravju in seveda dobremu počutju. Ljudje se pač odzovejo in naj gre za prijatelje ali samo znance ali celo neznance - zame je vse to res pomembno zaradi tega, ker potem dojamem, da ne počnem vsega "tjavendan" ampak ljudje to preberejo. Res nočem ustvariti občutka, da kdo "mora" pohvaliti, biti navdušen - kje pa! Zagotovo je tudi kritičnih veliko, ampak priznam pa nekaj: po vampih na Laborah nisem potreboval nobene sladice, opazka izza šanka mi je osladila dan...
Preproste stvari /kot vampi na mizi, ki pa jih je treba znati pripraviti/ so v življenju najlepše. Zato mi k vampom še kako paše kratek klepet o nogometu z gospo, ki svoje poklicno življenje prebije na nogah - kot nogometaši. Le da njej vsakdanjih prehojenih kilometrov ne šteje noben računalnik....Tudi zato sem vedno imel in imam občutek, da je za dobro počutje vsako tako srečanje izrednega pomena. Ker iz navadnega dne naredi nekaj lepega, edinstvenega. Pa še najbolj trmast Kranjčan sem (p)ostal....kaj še hočem?!