Črni humor: če zboliš za rakom, se ti prav lahko zgodi, da opraviš preiskave o katerih se ti sanjalo ni in zveš o svojem telesu več kot si kadarkoli pričakoval. Z rakom se borim že leto in pol ali več ali manj - niti ni tako pomembno. Pa še živim.

Potem, ko sem v prvi etapi uspešno pripeljal na cilj in so moja pljuča brez tumorja, ki mi je grozil in sem se znebil tumorja tudi v grlu oziroma žrelu, sem še vedno ogrožen. A zdaj ne gre več za "sekunde", zdaj sem eden tistih, ki jih zdravijo....tudi z imunoterapijo kot eno novejših metod. Seveda je ključen odziv in odgovor mojega telesa, ker to zdravljanje dejansko spodbuja k borbi moj organizem, da se bori proti bolezni=smrti.

Tako nekako živim med kontrolami, kaj se z mano dogaja. Čeprav sem svojo bolezen razgalil javnosti, zdaj ni več potrebe po "dnevnem poročanju". Pa vendar sta me zadnji razpoložljiv izvid in njegova razlaga mojega onkologa pripravila do tega, da se v tem cvetočem maju borim še bolj zavzeto: ker so ućinki, ker še živim, ker me bolezen (še) ni ubila, ker....

Obdobja med kontrolami in pregledi in vsem kar spremlja bolezen, so zame zdaj rutina. Nikdar v tem času ne obupujem preveč in nikdar ne kopljem po sebi preveč globoko: enostavno sem soočen s sabo. Jasno in ponovno: skrb in pozornost in vse ostalo okoli mene je "trajno zdravilo" moje dobre vile in vseh ostalih. Zato si upam pomisliti, da ob dobrem delnem izidu to pomeni tudi zmago dobrih ljudi, ki mi želijo dobro. Vsi ostali pa bodo morali še malo počakati.

Maj je torej te dni lepši, ker sem dobil dobre novice. Ampak: tako je pri vseh ljudeh, ker na nekaj dvigne in nekaj zopet dol potisne. Nisem torej nič posebnega glede občutkov in pričakovanj in...., sem pa lahko zadovoljen kot sem kdaj nezadovoljen. To, kar me je doletelo od prve diagnoze do zdaj, je nesporno - drama. To pa zato, ker sem slišal in zvedel in preživel toliko res uničujočih novic o sebi, da bi po neki logiki moral obupati. Pa nisem in ne bom.

Diagnoza rak je pri meni prisotna v tisoč podobah in oblikah in....Zato je seveda dober izvid o zdravljenju ena od njih. To pa pomeni, da se nisem nikdar predal, a vsi imamo rok trajanja in to ne samo "onkoti". In prav zato je maj lahko še lepši, cvet še bolj osupljivo lep, veter še bolj svež, kavica s prijateljem še toliko bolj prava in tako dalje in tako naprej.

Da ne pozabim: naše (javno) zdravstvo še kako deluje in mi pomaga in ohranja pri življenju. To podpišem v svojem imenu. Ker gre za moje preživetje. Ničesar ne vsiljujem, a tudi nikomur ne sledim pri ocenah in mnenjih in...In drži kot pribito: Klinični center zdaj res že poznam - klinike, ordinacije, laboratorije....Pa pošteno priznam: raje ga ne bi....