Veliko sem v Ljubljani, ker imam rad to mesto - takoj za Kranjem in pred Barcelono ali Parizom kot mestoma kamor grem rad brez posebnega razloga. Pred štirimi desetletji sem bil mlad novinar, poln energije in idej. Ena je bila reportaža, kako reagirajo ljudje, če "fehta" mlad, na oko zdrav fant. Pa sem odpel majico, dal gor star klobuk in sončna očala ter prosjačil. Žal bi imel danes tudi v Ljubljani hudo konkurenco, takrat pa beračenja take oblike skoraj ni bilo. In sem poslušal odzive in nastala je zgodba, ena od številnih v "Nedeljcu". Na hrbtu te fotografije je žig Marjana Cigliča, ki bi bil letos star 100 let in takrat sva skupaj ustvarjala Dnevnik - on z objektivom, jaz s svinčnikom kot se reče.

Med tem sem srečno zajadral v "tretje življenjsko obdobje", Marjan pa je nekega dne odšel kot bomo vsi. Zame je bil in ostal kot simbol in sinonim vedrine, ki nam vsem lahko olajša vsakdan. Danes se ga spominjam kot tudi sicer pogosto. Ni trosil velike filozofije, ni pametoval - bil je preprosto človek, da malo takih tudi zato, ker nikdar ni poudarjal kake svoje novinarske, fotoreporterske superiornosti - to mu je dal čas in ljudje okoli sebe. Skozi novinarsko življenje sem dojel zdavnaj, da je to pravi odnos do poklica, ki mi je tako ali drugače oblikoval trmo in moja trma je oblikovala Trmo. Danes si dovolim sentimetnalnost. Razlog? V obliki SMS sporočila mi ga je poslal prijatelj, sodelavec.

Če sem za zgodbo v časopisu takrat postal tudi "fehtar", sem v življenju malokrat prosil. Ker mi ni bilo treba, k sreči...ali, ker nisem hotel. Ni pomembno: prosjačil nisem - ne za slavo, ne za pozornost, ne za ljubezen, ne za prijateljstvo (za drugo itak nima smisla). Zato sem pa daril toliko bolj vesel: 19 000 000 klikov na tisto kar me nekako definira danes in tukaj, je darilo brez primere. V treh mesecih ste milijonkrat kliknila na Trma.si ali preprosto: 10 000 krat na dan.

Česa ob tem ne razumem kljub starosti, izkušnjam? Ne razumem, da me v tem mojem mestu skuša nek uradniček, ki je še včeraj točil pijačo za šankom, na podlagi podarjene funkcije "zradirati". In da mu pri tem pomaga kdo, ki je s funkcijo marsikaj pozabil. Pa sem vedno razumel, da novinar ne more ne kupiti, ne izprositi parijaznosti, naklonjenosti. To si lahko samo pridobi. To pomlad bom v novinarstvu kakih 45 let, ker sem vstopil kot študent in o(b)stal. In nikdar nisem doživel pod nobenim režimom, sistemom ali - enostavno - županom tega, kar sem doživel ali doživljam: skuša(jo) me utišati, skušajo mi preprečiti poročanje. Ki ni nikdar objektivno ampak je subjektivno. Ki ni nikdar absolutna resnica ampak moj približek temu. Ki ni nikdar neodvisno ampak skuša tako biti. Kaj je rezultat, da mi oblast natika nagobčnik?

19 000 000 = DEVETNAJST MILIJONOV KLIKOV TISTIH, KI TRMO BERETE. HVALA.

ps

Tale fotografija je iz leta 1986, ko sem - med drugim - sodeloval na TV SLO kot sovoditelj nedeljske večerne oddaje Zdravo. Pred dnevni me je ogovoril gospod med vzponom na Ljubljanski grad kjer je razstava o Marjanu Cigliču. Prepoznal me je po priimku in se spomnil, da sem bil Dnevnikov novinar in še kaj. Priznam: bilo mi je lepo, človeka nisem nikdar prej srečal. A sem nečimrno pomislil: torej se nisi spremenil z leti...Pa seveda ni res, le eno lastnost sem morda obdržal. Saj veste: trmo!